Piše: Gašper Blažič
V zadnjih dneh, ko sem nekoliko aktivneje pregledoval avto oglase, sem se čisto spontano spomnil na še en skoraj pozabljen dogodek iz mojega otroštva. Na Miklavževo leta 1990 smo namreč »krstili« nov družinski avtomobil in nanj namestili tablice. Seveda še tiste stare jugoslovanske z dvema trimestnima številkama in rdečo zvezdo. Nismo cincali, ampak smo po montaži tablic rdečo zvezdo lepo pobarvali z belo barvo, tako da je bila praktično nevidna.
Seveda se takrat nisem zavedal, da je bilo to dejanje že s stališča zakonsko urejenega varovanja registrskih tablic celo kaznivo, če že ni šlo za nasilje nad tedaj veljavnimi državnimi simboli. No, k sreči nas zaradi tega noben miličnik ni sekiral – pa je bilo priložnosti za to kar precej. Namreč, prav tisti dan, na Miklavževo, je bil tudi podpisan sporazum o plebiscitu, ki naj bi preprečeval morebitno »zaslugarstvo« in je nekako poenotil politične sile, začela se je kratka, komaj nekaj nad dva tedna trajajoča predplebiscitna kampanja, v kateri praktično ni bilo zaslediti nasprotovanj osamosvojitvi (če odštejemo obrobno Zvezo za enakopravnost občanov Dragiše Marojevića). Še predsednik do države Slovenije skeptične ZKS-SDP Ciril Ribičič je na plebiscitni večer – prav isti večer, ko je Jože Pučnik izrekel znane besede »Jugoslavije ni več, gre za Slovenijo« – novinarju TVS Tadeju Laberniku izrekel stavek »Danes je pomlad na višku«.
Težko je z besedami opisati tedanjo družbeno klimo, ko je vse živelo v nekakšnem pričakovanju tega, kar prihaja. Seveda s precej negotovosti, a tudi optimizma. Plačevali smo z jugoslovanskimi dinarji, ki jih je inflacija neusmiljeno nažirala, kmalu po plebiscitu se je zgodil še Miloševićev vdor v jugoslovanski monetarni sistem, zaostrovalo se je srbsko vprašanje na Hrvaškem, vsaka nova grožnja armade in Beograda pa je samo podžgala našo trmoglavost in prepričanje, kako prav smo ravnali, da smo tako rekoč enotno glasovali ZA eksodus iz Jugoslavije. Hkrati pa sem že takrat imel malo slab občutek: če res dosežemo državnost, kaj če se države naveličamo? Bomo tako kot Izraelci rinili nazaj v egiptovsko sužnost?
In to se je dejansko še istega leta (1991) začelo dogajati. Najprej s poskusi mednarodne skupnosti, da ji ne bi bilo treba priznati Slovenije in da bi se premislili. Pa tudi v notranji politiki, s krizo in razpadom Slovenske demokratične zveze in kasneje Demosa. Če smo prvo obletnico osamosvojitve nekako ponosno praznovali, se je ob drugi obletnici, leta 1993, že zataknilo. Stara nomenklatura je tedaj že prevzemala položaje preko značilnih tranzicijskih afer, kjer so svoje prste imeli stari kad(av)ri komunistične SDV. Z afero Depala vas leta 1994 je ta gonja proti osamosvojiteljem dosegla vrh, a v vmesnem času je del njih prestopil v tabor LDS (a so kasneje skozi leta spoznali svojo zmoto). Sledile so afere, kot so Vič in Holmec, v zvezi z njima pa se je zgodilo vsaj to, da je s pomočjo interpelacije padel notranji minister Mirko Bandelj, ki se znova vrača v sam vrh politično-gospodarskih navez. Skoraj vsakodnevno pa so se vrstili napadi na Janeza Janšo, predvsem z afero Patria, na drugi strani pa se je krepil nekakšen kulturniški manifest »južnjaštva«, zlasti preko popkulture. Pa tudi povzdigovanja totalitarnih simbolov in partizanskih mitingov.
Težko je reči, ali je šlo res za preprosto naveličanost nad državo, ki smo si jo komaj izborili in to v zelo neugodnih okoliščinah, ko smo bili dobesedno postavljeni pred puškino cev ene najmočnejših armad v Evropi, medtem ko je mednarodna politika sanjarila o demokratizirani Jugoslaviji, kjer bo Ante Marković uspešno izvajal gospodarske reforme, a mimogrede prezrli jugoslovansko večnacionalno in ponesrečeno multikulturno realnost. Poosamosvojitveno obdobje je bilo res težko: že gospodarska blokada s strani Srbije konec leta 1989 je poslabševala gospodarsko in socialno klimo, ki zaradi nestabilnega dinarja že tako ali tako ni bila ugodna, medtem ko so naši industrijski obrati, ki so prej pokrivali trg nekdanje skupne države in morda še neuvrščenih, razpad Jugoslavije dočakali nepripravljeni. Olje na ogenj socialnih zaostritev je prilila še divja privatizacija z množičnim odpuščanjem delavcev. Večina teh, ki še živijo, je danes v pokoju in to s skrajno mizernimi pokojninami, zahvaljujoč »socializmu po meri ljudi«. In nenadoma je bila večina le-teh, ki so se konec osemdesetih let prebijali skozi težke in negotove čase in lahko samo z dolgim nosom opazovali veliko bolj plačane sotrudnike v sosednji Avstriji, pripravljena pozabiti na vso tisto greznico jugoslovanskega socializma, ki so jo prej prezirali. Pojavilo se je hrepenenje po »egiptovskih loncih mesa« – nič nenavadnega, da je sredi devetdesetih let pisatelj Drago Jančar enega svojih najbolj znanih esejev naslovil prav na ta način.
A eno so spontana hrepenenja po nekdanji (lažni) varnosti, ki so jo uživali v času prejšnje totalitarne države, drugo pa namerno sabotiranje temeljev lastne države, kar počne sedanja vlada. Ukinjanje Muzeja slovenske osamosvojitve je tu le vrh ledene gore. Ko smo že ravno pri muzejih: slovenski muzeji večinoma niso presegli starega koncepta, pri katerem je obiskovalec zgolj pasivni prejemnik. Kajti kot je na nedavni tiskovni konferenci povedala ddr. Verena Vidrih Perko: vsak muzej mora v prvi vrsti odgovarjati na potrebe javnosti. Obstajajo tudi muzeji, ki imajo zelo močan nacionalni pomen in takšen je tudi Muzej slovenske osamosvojitve – ki pa bi moral biti pravzaprav ustanovljen že pred 30 leti in ne šele sedaj. Že to dejstvo pove nekaj o tem, kakšen odnos imamo v resnici do temeljev države, če smo sploh pripravljeni priznati, da je bila slovenska osamosvojitev dejansko predvsem diskontinuiteta s staro jugoslovansko režimsko realnostjo. Kajti morda pa nimam prav in je osamosvojitev samo vmesna stopnička pri razvoju slovenskih revolucionarnih izročil (in dosedanji potek tranzicije kaže ravno na to).
In to ipso facto pomeni, da moramo državno suverenost, ki je bila formalno dosežena s plebiscitom in osamosvojitvijo šele izboriti. Pred skoraj štirimi leti sem tako izdal knjigo »Slovenija vstan’«, ki sicer vsebuje moje do tedaj objavljene kolumne, a njihova rdeča nit je predvsem spodbujanje javnosti k civilnemu odporu proti silam, ki uničujejo slovensko državnost (prihodnji teden bo za založbo Nova obzorja ta knjiga tudi knjiga tedna). Še kakšno leto in pol nazaj sem bil prepričan, da knjiga ni več aktualna, a se je spričo dogodkov od aprila lani naprej pokazalo, da je še kako aktualna. Vsekakor je bila zame in še za marsikoga zelo dobra novica, da je na prvi protestni shod upokojencev prišla množica preko 25 tisoč ljudi, kar je bilo močno znamenje, da Slovenija vstaja. Čeprav prva lastovka še ne pomeni pomladi, je bil to prvi preizkus znane teze, da se politika dejansko začne v spontanih dejanjih posameznikov in množic, ki nimajo takšnih omejitev kot denimo (opozicijske) stranke, slednje namreč omejuje procedura. Sedanjo opozicijo je na lanskih volitvah povozila odsotnost civilne družbe, ki bi zasledovala iste cilje. In zato je skrajni čas, da se trend obrne. Ne moremo se preprosto naveličati svoje lastne države.
Naj zato zaključim s Cankarjevimi socialdemokratsko obarvanimi verzi, ki tako zelo spominjajo na sedanjost:
Jaz, bratje, pa vem za domovino
in mi vsi jo slutimo …
Naša domovina je boj in prihodnost,
ta domovina je vredna najžlahtnejše krvi
in najbogatejšega življenja:
Iz muke trpljenja in suženjstva
neštetih milijonov bo zrasla
naša domovina: vsa ta lepa zemlja
z vsem svojim neizmernim bogastvom.
Tedaj bo le še grenak in grd spomin
ta gosposka domovina,
na suženjstvu zidana,
s krvjo in solzami gnojena,
sramota človeštvu, zasmeh pravici …
Edina pot je boj ljudstva,
brezobziren boj, dokler ne pade
poslednja barikada, dokler
ni dosežen poslednji cilj!
Boj za popolno socialno in
politično osvobojenje –
zakaj brez socialne in politične svobode
je nemogoča kulturna svoboda.
Na tvojih plečih, na plečih delavca prekarca
sloni bodočnost slovenskega naroda –
naroda proletarca!
Boj za osvobojenje ljudstva je kulturni boj
in kdor ta boj obrekuje,
kdor mu postavlja nečiste cilje,
je sovražnik kulture
in sovražnik ljudstva.
