Piše: Gašper Blažič, novinar Demokracije in urednik portala blagovest.si
V času, ko se je Slovenija še ločevala od razpadajoče Jugoslavije – bilo je ravno v času med plebiscitom in dnevom D – so se po različnih krajih tedaj razpadajoče skupne države sestajali predsednik jugoslovanskih republik. Brez predstavnikov pokrajin in brez predstavnikov zveznih oblasti. Eden od teh sestankov je bil tudi v Sloveniji. Šesterica voditeljev se je namreč 11. aprila 1991 sestala na Brdu pri Kranju, a enemu od njih se je še posebej mudilo domov. To je bil Alija Izetbegović, predsednik predsedstva BiH in nekdanji politični zapornik. Bal se je namreč, da če ne bo hitro odšel, se ne bo imel več kam vrniti.
V tistem času smo bili Slovenci tako zaposleni z domačimi problemi, da so bile skrb vzbujajoče novice iz Bosne in Hercegovine za nas komaj zaznavne. Tudi v tej republiki so leta 1990 imeli prve večstrankarske volitve, vendar precej kasneje kot pri nas, nacionalne stranke (bošnjaška Stranka demokratične akcije, Srbska demokratska stranka ter HDZ BiH) pa so slavile zmago nad prenovljenimi komunisti. A koalicija treh nacionalnih strank se je zelo hitro znašla v blokadi, saj je bilo jasno, da si Hrvatje želijo na svoje, Srbi so brezkompromisno zahtevali nadaljnjo povezanost z Beogradom in preostankom Jugoslavije, muslimanski Bošnjaki pa so se znašli v hudi stiski, saj so spoznali, da se odhoda Slovenije in Hrvaške ne bo dalo preprečiti, sami pa tudi niso hoteli še naprej ostati pod nadoblastjo Beograda. Če bi preostanek Jugoslavije obstal še naprej, bi to pomenilo, da so na milost in nemilost prepuščeni voždu Slobodanu Miloševiću in njegovim pitbulom. Tudi zato so zgodaj spomladi 1992 razglasili neodvisnost, očitno pa je vmes krožilo že precej raznih »non-paperjev«, ki pa niso prinesli nobene rešitve – načrt Velike Srbije, ki se je kazal skozi vzpostavitev avtonomije občin s srbskim prebivalstvom na Hrvaškem ter njihovo združitev v Republiko Srbsko krajino, je zajemal tudi celotno BiH.
Da bo šlo v BiH na vse ali nič, je postalo dokončno jasno jeseni 1991. Takrat se je JLA v glavnem že umaknila iz Slovenije, oborožitev pa je dostavljala v BiH, delno tudi na Hrvaško, kjer je že potekala totalna vojna, kjer je srbskim upornikom povsem odkrito pomagala JLA. Vodstvo Srbov v BiH je tako že vedelo, da ima v rokah vse adute, če bosta preostali dve nacionalni skupnosti hoteli stran od Beograda. Po drugi strani pa si Izetbegović ni želel vojne, bil pa je po svoje skrajno naiven in se morda niti ni resno zavedal, kako resne so bile grožnje Radovana Karadžića, ki je napovedal genocid in v skupščini BiH celo javno zatrdil, da se Bošnjaki (takrat so se uradno še imenovali Muslimani – z veliko začetnico) ne bodo mogli braniti (glej TUKAJ). Ko je nekaj mesecev kasneje počila prva puška, je bilo že prepozno: začelo se je štiriletno obdobje kulture smrti. Akterjem, ne glede na stran, ni bilo tuje prav ničesar: niti koncentracijska taborišča, niti klanje civilnega prebivalstva, niti ostrostrelci, ki so prežali na žive tarče. V tem času je tudi mednarodna politika igrala silno umazano vlogo, saj so bili sebični interesi pomembnejši od trpljenja ljudi.
Slovenci imamo žal to smolo, da smo očitno že pozabili, kako se je pri nas leta 1941 skupaj z okupacijo začela tudi revolucija in iz nje izhajajoča državljanska vojna. Ki očitno še vedno traja in je ni mogel končati niti France Bučar s prvim sklicem večstrankarske skupščin. Pozabili smo tudi, kako se je »kuhala« vojna na Hrvaškem in v BiH, pa tudi strahoten genocid v Ruandi, kjer je bilo strmoglavljenje letala z njihovim predsednikom zgolj povod za začetek množičnega klanja. Ob tem bo morda kdo zavil z očmi ali zamahnil z roko, češ pri nas se to ne more zgoditi, saj se vendar ne moremo primerjati s plemensko urejeno družbo centralne Afrike. Kar pa je skrajno naivno mišljenje. V devetdesetih letih denimo so mnogi verjeli, da bomo spravo dosegli takrat, ko bo umrl zadnji še aktivni udeleženec druge svetovne vojne. No, morda imajo prav, kajti Franc Sever-Franta in Ljubo Bavcon sta še vedno živa, a nosilci nestrpnosti in demonov komunizma so danes tisti, ki so rojeni več desetletij po letu 1945, celo po letu 1991. In tu ne gre samo za denar in privilegije, ampak tudi za močno čustveno in duhovno navezavo na čase, ko je imperij zla dosegel svoj vrhunec. To nam sporočajo tudi številne grožnje (prejeli smo jih tudi v uredništvu Demokracije), vandalski napadi, nestrpne parole in seveda – sodelovanje medijev, zlasti RTVS. To, kar je leta 1991 izrekal Karadžić, sedaj v nekoliko drugačni obliki ponavljajo novi glasniki revolucije. In nerodno je, da takšna sporočila še vedno podcenjujemo. Kot tudi podcenjujemo naravnost kriminalno zlorabo nacionalnega medija (RTVS) za ustvarjanje terena za novo državljansko vojno.
Dokaz za to, da tovrstnih sporočil ne smemo lahkomiselno potiskati v pozabo, je tudi nedavno razkritje slovenske policije, da so aretirali dvajsetletnega občana Radovljice, ki se je očitno že nekaj mesecev zelo skrbno pripravljal na strelski napad, ki bi lahko terjal celo več deset smrtnih žrtev. Da se nekaj »kuha« na tem področju, je našo policijo posvaril ameriški varnostni sistem, ki je očitno zaznal nabavo orožja v nenavadnih okoliščinah. Dvajsetletnik, ki je glede na svoje profile na družbenih omrežjih simpatizer satanizma (in, kolikor je videti, je po politični plati simpatizer Levice), ni načrtoval samo morilskega pohoda na šole (tako kot se to dogaja v ZDA), ampak celo na romarsko svetišče na Brezjah. Ko sem na to dejstvo, ki je očitno »ušlo« PopTV v sredo zvečer, opozoril na twitterju, sem dobil v odgovor tudi zloglasno opazko sedaj že razvpitega sindikalnega vodje taksistov (glej TUKAJ), na kar sem lahko odgovoril samo v sarkastičnem tonu »Živel džihad«. Ko namreč pridemo v fazo apriornega opravičevanja morebitnih pokolov, je to znak, da so stvari zelo resne in niso zgolj posledice prehodne evforije ob spominu na dan, ki ga ni bilo – namreč na dan ustanovitve Osvobodilne fronte.
Radovan Karadžić, sedaj obsojenec za vojne zločine, bi bil verjetno danes ponosen na svoje učence v Sloveniji. In tudi na svoje vzornike iz leta 1945. Le da oni nikoli niso bili obsojeni za genocidna dejanja, ki jih prav zaradi tega mnogi razglašajo za junaštvo in za moralno dolžnost. In od takšnih res ne moremo pričakovati, da bodo sploh kdaj spoštovali demokracijo, človekove pravice in dostojanstvo človeka kot osebe.
