Piše: Gašper Blažič
Kar nekajkrat ste lahko tudi na tej spletni strani v zadnjih dveh mesecih prebrali trditev, da je podeželje jedro zdravega domoljubja. Kar pa ne pomeni, da bo tako ostalo tudi v prihodnje, saj se tudi podeželske občine srečujejo s priseljevanjem novih občanov iz urbanih področjih.
Stereotipno gledano je tisto, kar je »ruralno«, vedno veljalo nekako za zaostalo, nazadnjaško in odvisno od mnenjskih voditeljev, torej »pastirjev«, od lokalnega župnika naprej. Pa čeprav vemo, da so prav »ljudske množice« v urbanih okoljih danes bolj kot kjerkoli odvisne od raznih medijskih politkomisarjev. A vendarle je z drugim krogom županskih volitev tranzicijska levica dobila v roke pomemben argument, da je »desnica« po volji ljudi dejansko izgnana iz mestnih občin. Edini župan, ki je kolikor toliko blizu t. i. desni sredini, je Gregor Macedoni v Novem mestu. Bojan Šrot, ki je v preteklosti veljal za enega najmočnejših adutov SLS – spomnimo, bil je celo predsednik te stranke, kasneje pa je iz stranke izstopil – je v Celju po 24 letih doživel hud poraz, čeprav je na preteklih volitvah brez težav zmagoval v drugem krogu.
Znano je sicer, da so županske volitve neke vrste predsedniške volitve v malem. Le s to razliko, da za razliko od predsednika republike župani nimajo omejitve mandata, zato je denimo možno, da ima občina (Goriška) Brda že vse od ustanovitve občine leta 1994 istega župana, to je Franca Mužiča, ki so mu volivci v nedeljo podelili že osmi zaporedni mandat in velja za starosto med župani. Vendar pa dosedanji župani, ki se potegujejo za nov mandat, le stežka ponovijo uspeh, če ne zmagajo v prvem krogu. Nekaterim, kot že prej omenjenemu Mužiču, je to uspelo. Uspelo pa je tudi mariborskemu županu Saši Arsenoviču, ki mu je pri tem pomagala tudi podpora NSi, pa tudi kranjskemu županu Matjažu Rakovcu. Ni pa denimo uspelo Klemenu Miklaviču v Novi Gorici, ki je bil župan en sam mandat (zanimivo, takrat je v drugem krogu z zelo majhno prednostjo premagal dotedanjega župana Mateja Arčona, sedanjega ministra v Golobovi vladi in nekdanjega veljaka lokalne LDS, čeprav je v prvem krogu Arčon dobil precej več glasov). Očitno pa tu ni prišlo do izraza nezadovoljstvo z županom, pač pa efekt državne politike – ne pozabimo, da je premier Robert Golob doma prav iz te občine in bi bilo skrajno nenavadno, če novogoriške mestne občine ne bi vodil nekdo iz Gibanja Svoboda. In zanimivo, pregled podatkov prvega in drugega kroga kaže, da zmagovalni (strankarski) kandidat Samo Turel v drugem krogu ni dobil kaj dosti več glasov kot v prvem (4.789 vs. 4.801 v drugem krogu), kar pomeni, da so volivci ostalih kandidatov večinoma bojkotirali drugi krog.
Zagotovo pa je največji osmoljenec teh lokalnih volitev Bojan Šrot. V prvem krogu je bil s 47 odstotki že zelo blizu uspeha preteklih volitev, v drugem krogu pa je dobil celo manj glasov kot v prvem (7.582 vs. 7.226) in gladko izgubil proti konkurentu Matiji Kovaču, ki je nastopal kot nestrankarski kandidat in ga tudi stranka (Levica), katere član je, uradno sploh ni podprla. Kovač je imel sicer precejšnjo prednost: v nasprotju z vidno utrujenim Šrotom je deloval sveže in kot nekakšna sveža moč, to pa je tudi vse, kar je potreboval. Uradna podpora Levice bi mu kvečjemu odnesla nekaj glasov – da pa je njen član, seveda ni skrival, saj je bil v prejšnjem mandatu mestni svetnik iz njene liste, ki pa ni kazal kakšnega velikega navdušenja nad mestno politiko. A za uspeh je bilo dovolj to, da je ujel primeren trenutek, ko pomladne stranke v Celju tokrat niso imele nobenega kandidata in je lahko z videzom neobremenjenosti ter zavzetostjo za razvoj mesta lahko nagovoril tudi številne desne volivce, ki jih podatek, da je član Levice, morda ni motil ali pa jih ni zanimal, ker so bili že preveč naveličani »starega mačka« in tvegali z »mačkom v žaklju«, ki ga je podpiral znani celjski gimnazijski ravnatelj Gregor Deleja. Kar je za marsikoga dobra referenca.
Vendar pa bo novi celjski župan imel precejšnje težave. V celjskem mestnem svetu ne bo imel veliko zaveznikov. Ironično je, da največ (devet) mandatov pripada Celjski županovi listi, ki pa je dejansko Šrotova (in se bo verjetno morala preimenovati). In bo po vsej verjetnosti postala celjska mestna opozicija. Če bo torej Matija Kovač želel večino v celjskem mestnem svetu (kar je minimalno 17 svetnikov od skupaj 33 svetnikov), bo moral s pogajanji pridobiti vsaj štiri nestrankarske svetnike, ki se bodo pridružili svetnikom Gibanja Svoboda (8), SD (3) in Levica-Vesna (2). Na voljo ima denimo Celjsko neodvisno listo (2 svetnika), Listo za Celje (1 svetnik) in Stranko za delovna mesta (1 svetnik). Okvirna scenarija za nadaljnji razvoj občine sta torej dva: ali se Matija Kovač s pogajanji dogovori za stabilno »mavrično« koalicijo ali pa bo vztrajal pri programu, ki ne bo imel večinske podpore v celjskem mestnem svetu, kar pomeni, da bo razvoj občine blokiran in bo prej ali slej prisiljen v predčasen odstop.
Ob tem naj spomnimo, da bo tudi Zoran Janković v Ljubljani po novem v težjem položaju, ker njegova lista ne bo imela absolutne večine v »ljubljanskem parlamentu«. Tudi v Mariboru bo moral župan Arsenovič iskati soglasje z Gibanjem Svoboda.
Za lokalne volitve nasploh velja načelo, da tam bolj pride do izraza posameznikova osebna karizma, pa tudi konkretni projekti v dobro lokalne skupnosti. Tudi zato tu in tam prihaja do »nenačelnih« koalicij, tudi v predvolilnih kampanjah, kjer iste županske kandidate podpirajo stranke, ki med seboj na državni ravni niso ravno kompatibilne. Zgodi pa se, da katera od parlamentarnih strank ubere precej nenavadno politično pot, denimo mariborska NSi, ki se je odločila za podporo Arsenoviču, medtem ko je SDS podprla Franca Kanglerja. Tako ali tako pa na lokalnih volitvah največ uspeha žanjejo t. i. ad hoc nestrankarske liste ter župani, ki kandidirajo brez podpore strank in s skupino volivcev. Kar pa še ni nujno recept za uspeh, kar se je pokazalo prav v Novi Gorici, kjer je strankarski kandidat premagal nestrankarskega. Podobno se je zgodilo tudi v Izoli, kjer je dosedanji župan doživel debakel.
Čeprav je pomladni tabor dobil kar nekaj županov, so to v glavnem župani manjših, podeželskih občin. SLS ima tu nekaj upanja, da se znova prebije med parlamentarne stranke, vendar njena lokalna mreža še ni garant za uspeh. Nekaterim kandidatom iz SDS je presenetljivo uspelo, denimo poslancu Janezu Magyarju, ki se iz poslanskih klopi vrača nazaj v občino Lendava. Tudi Ivan Molan je uspel zadržati župansko funkcijo v Brežicah, vendar je imel dokaj nevarnega konkurenta Igorja Zorčiča. V Logatcu pa je Berto Menard vendarle dobil nov mandat, čeprav je že kazalo, da bo izgubil. Žal pa so pomladni županski kandidati v mestnih občinah, kot so Ivo Bajec (Kranj), Andrej Mešič (Murska Sobota), Franc Kangler (Maribor) itd., ostali na strani poražencev.
Tolaženje s sicer solidnim izidom na lokalnih volitvah ni ravno prepričljivo. Vendar se prav v občinah dogajajo številni primeri dobre prakse kot vzorčen primer delovanja na državni ravni (čeprav vemo, da so zakonitosti lokalnih volitev nekoliko drugačne). In se tu moram strinjati s tem, kar je na Požareportu zapisal dr. Boštjan M. Turk: čas bi bil, da bi dr. Anže Logar iz strankarske politike prestopal v civilno družbo. Morda tudi zato, ker se tudi Gibanje Svoboda kot najnovejši produkt tranzicijskih plenilcev ne smatra za neko običajno stranko, ampak za gibanje – spomnimo se, da se je na podoben način v začetku 90-ih let na Hrvaškem deklarirala HDZ, ki je namesto strankarskih drobtinic pobirala široko podporo na terenu. Vmes izgubila, a se spet vrnila, navkljub kroničnemu nezadovoljstvu manj pragmatičnih hrvaških domoljubov.
Skratka, letošnje volitve nas lahko naučijo precej več, kot smo pripravljeni priznati. A najprej bo potrebno pod drobnogled vzeti DVK…
