Piše: Vančo K. Tegov
Na prvi zimski dan je primerno spomniti tudi, kaj imamo od »mentalnega« kuriva na razpolago in kako bomo do prvega pomladnega dne prišli skozi, da ne bomo »fasali« česa kroničnega. Takrat upam, da bomo s pomočjo odgovornih državljanov postavili pravo diagnozo ter predpisali ustrezen postopek za vse, ki jih je razbolel, oslabel in postavil na stranski tir sedanji neprimerni način vodenja zdravja države in družbe.
Kje smo?
Nikamor – pa še tisti nikamor je bolj spodaj. Z motnim in nejasnim pogledom na tisto tam zgoraj. Slika, pogled na tisto tam zgoraj, je motna zato, ker je – in če je – tako slaba, ker ustvarjalci te meglene sedanjosti vidijo skozi kalne oči, omamljene od lastne opitosti z neuspehi, ki jih dojemajo kot višek svojega ustvarjanja. Če ostanemo pri prispodobi ladje oziroma barke, lahko rečemo, da smo kamorkoli se obrnemo pred samimi čermi ali zagatami.
»Barka« je nasedla v plitvinah, s »komando«, ki se ne spozna ne na kompas ne na smer, v katero bi morala država pluti. Krmar je še naprej kuštrav, zmeden in ošaben, osladen do te mere, da je praktično ogaben.
Primeri napačnega plovbe »barke« Slovenije:
Najprej finance. Ko smo že mislili, da smo dosegli dno z investicijami na slepo, s predragimi in premalo premišljenimi potezami, z uničevanjem podjetij v državni lasti pod vodstvom proslulega finančnega čarodeja (beri: grobarja) ter z deljenjem denarja brez prave ocene smotrnosti in upravičenosti, je šel finančnemu rdečemu zmaju in oderuškemu izposojevalcu na mednarodnih trgih – Kitajski – še dodatno na roko. Tako je državi v grlo potisnil še eno »kost«, ki se ne bo premaknila ne gor ne dol.
Gospodarstvo skupaj z ministrom, ki se odlično spozna na t. i. tovarišijski kapitalizem, je počelo tisto, kar je »smelo«: nastavljanje svojih in delitev med svoje. Vse ostalo, kar je bilo pridobljeno ali dogovorjeno prej, je zastalo, kasneje pa tudi obstalo. Le »čašice« se ni odpovedal – in kot je bilo slišati, je takrat celo okrcal svojega vladnega šefa, naslednjič pa je bil spet pohlevna ovčka. Mali trgovec, mala miselnost, mali doseg. Slovenija je očitno nazadovala. Na račun te mentalne majhnosti ter slabe in katastrofalne gospodarske politike so veliki sistemi in pomembni gospodarski igralci odšli – včasih tudi s fizično selitvijo – v boljše lige, hrvaško ali kakšno drugo. Smola, ko mimo njegovih krajev po Savi odteče dobra in varna prihodnost tudi njegovih sokrajanov, ki so jo mukoma ustvarjali.
O infrastrukturi, ki ji trenutno poveljuje najbolj znana slovenska šivilja z najdaljšim stažem v slovenski politiki, pa le toliko: zapletla se je tako globoko v politiko in z njo povezan denar, da ne ve več, komu in koliko je »dolžna« vrniti uslugo. Česarkoli se je infrastrukturnega lotila, se je ustavilo, upočasnilo ali bistveno podražilo. Od raznih postajališč, ki so infrastrukturna slepa čreva in jim je namenila toliko sredstev, da bi zanje lahko zgradili Taj Mahal z vsemi pozlatami (še dobro, da ni dodala gratis minareta), do cestnih povezav od Koroške do Bele krajine – o tem sploh ne bi izgubljal besed.
Zunanja politika je še eno področje vodenja – pardon, blodenja – najbolj zblojenih umov, ki uničujejo ugled Slovenije. Od totemskih plesov ekipe Tanje Fajon, ko je Slovenija z dragimi obiski v podsaharski Afriki in botrstvi raznim opicam ter v copatarski opravi kupovala glasove za nestalno članstvo v Varnostnem svetu, do priznanja neobstoječe države Palestine, ki jo obvladuje teroristično gibanje, pa vse do neverodostojnega in cincavega odnosa do Ukrajine ter neprikrite naklonjenosti Rusiji s strani nosilcev njenih odlikovanj in njihovih sledilcev. Prispevek k tej nekonsistentni zunanji politiki je očiten in z letala viden pri premierju Golobu in njegovi nekdanji partnerici, sedaj zakonski družici, ko sta iskala pozornost po kuloarjih mednarodnega političnega parketa – celo pred toaletami – samo da bi bila opažena. Pri smešenju države in nižanju njenega ugleda jima je uspelo. Pa ne samo njima, temveč celotni ekipi, ki je želela prispevati na mednarodnem področju – seveda v slabšalnem smislu. Profesionalna diplomacija žal ni imela priložnosti dati svojega prispevka, ker so se po diplomatskih hodnikih ali afriških pragozdovih kotalili funkcionalni analfabeti. Vsem, ki vemo, kaj pomeni ugled države in njegovo ohranjanje na visoki ravni, je več kot nerodno. Seveda ob že narejeni škodi.
Notranje zadeve in sodstvo sta področji, ki sta od leta 2015 dosegli najnižjo točko. Po takratnem svetovnem fenomenu množičnih migracij, ki se jih ni dalo obvladati, smo pričakovali drugačen zasuk. Vmes je prišlo do izboljšanja – postavili smo ograje in korigirali sistem varovanja. A v zadnjih skoraj štirih letih je šlo vse navzdol. Po absurdnem in onkraj zdrave pameti »salto mortale« na področju migracij je Slovenija nenadoma postala upravljavka migracij, policija pa organ za dobrodošlico vsem od vsepovsod in nebodigatreba, ki jim ponuja ugodje, televizijske zaslone po meri in – kar je najpomembneje – službo za uvajanje v lepšo prihodnost. Letos je popisala in obljubila standard skoraj 150 tisoč tujcem – to je skoraj za pol Ljubljane. Svojim državljanom pa dodatne obdavčitve. Za ljudi, ki jih nihče ni poklical ali povabil. S temi proglobalističnimi telovadbami ste si nakopali upravičen srd in nezadovoljstvo lastnih državljanov. Sodstvo, ki je zašlo v napačne vode in pluje v smeri podrejenosti starim strukturam pred osamosvojitvijo ter novonastalim mafijskim združbam, potrebuje kompletni reset. Ne bodo ga rešili niti občasni odprti primeri, namenjeni odvračanju pozornosti od najbolj perečih problemov. Zato se počasi umikajo »stebri« starih struktur, ki so dajali smernice zvestim kadrom. Na ladji, ki se potaplja, ostanejo le mladi miši in sodne miške, ki se ne znajdejo več. Med marcem in junijem bo veliko naplavin.
Zdravilo in pogoj za boljše počutje
Sedanja vladna koalicija, ki je bila vmes večkrat zrahljana in zamajana, ki je mandat začela z zgodovinsko večino in velikimi obljubami o normalizaciji države, se že dlje časa sooča z razpadanjem podpore, notranjimi napetostmi, odkruški in prestopi. Izpostavljena je tudi krutim in realnim javnomnenjskim trendom. Napoleonovska oziroma Ducejevska drža se je stopila kot led na soncu; ostalo je le prazno govoričenje in panično iskanje parkirnih mest za oprode, da bi le ostali na oblasti in uresničili sanje o dveh mandatih. Pa ne bo šlo. Desna polovica političnega spektra se po rahlih poskusih bildanja ega in preizkušanja priljubljenosti ter »teže« kaže kot resna alternativa, z Janezom Janšo v glavni vlogi. Umirjenost, odmerjenost ter premišljeno izbiranje, kam in s kom nameniti največ časa in energije v dobro vseh, daje upanje, da bo drugače. V takšnem ozračju se mora slovenski volivec odločiti za jasno vlogo, ki mu jo ponuja trenutna konstelacija sil na desni.
Barka Slovenija, ki je vmes nabrala preveč prask in poškodb, bo poleg miselnega in strukturnega remonta potrebovala več navigatorjev in krmarjev. S pravo posadko je povsem jasno, da bo plula varneje, bolj preudarno in s tečajem, ki bo imel dovolj vetra v jadrih – ter v pravo smer.
