Piše: dr. Janez Remškar
Spet smo pred volitvami in priče bomo brezštevilnim obljubam politikov, ocenam kaj vse je narobe, kaj vse bodo uredili, nič pa ne bomo slišali kdo in kako bo vse te probleme rešil! Slišali boste, še posebej iz ust levih politikov, da se zavzemajo za ohranjanje našega javnega zdravstva. To je le „leporečenje“, kajti pri nas imamo le državno zdravstvo. O tem kasneje! In spet se bo ponovila stara zgodba, da politiki ne bodo imeli nobenih posledic za nerealizirane obljube! Pacienti pa bodo še za odtenek v slabšem položaju! Kako je to mogoče? Ljudje ali smo resni?
Kaj se nam dogaja v zdravstvu? Razjasniti je treba nekatere pojme in prepričanja ljudi!
Ponavljam! Nezadovoljni so bolniki, predvsem zaradi čakalnih dob! O tem, da bi imeli vpogled v varnost in kakovost opravljenih zdravstvenih storitev, da bi to lahko primerjali med izvajalci, med bolnišnicami, kaj šele, da bi prosto izbirali bolnišnico, lahko le sanjajo! Živimo v razmerah državnega in ne javnega zdravstva, kjer o vsem odloča vlada, v njenem imenu ministrstvo. V pravem javnem zdravstvenem sistemu, ob jasno opredeljenih pogojih v zakonodaji, kaj so obveznosti zavarovalnice (zavarovalnic), izvajalcev in pacientov, vse to vlada oziroma ministrstvo le nadzira! Tako so sistem na novo postavili na Nizozemskem, kjer se o vsem (o cenah, obsegu-številu storitev in kakovosti storitev) pogajajo zavarovalnice in izvajalci! „Pes čuvaj“, da ne pride do nezaželenega vliva trga, pa so agencije za varnost. Tudi o tem drugič! Tu nas čaka veliko dela!
Nezadovoljni so zaposleni v zdravstvu! Medicinske sestre, tudi mamice, v bolnišnicah, prehajajo iz enega v drug turnus, nimajo časa za družino, zato beže iz bolnišničnih oddelkov, intenzivnih enot bolnišnic v zdravstvene domove ali celo v druge poklice! Zdravniki so ujeti v kolektivno pogodbo! Vsi so enako dobri, enako slabi ali odlični! V kolektivni pogodbi se priznava le senioriteta, žal ne znanje in rezultati opravljenega dela! Ali znanje preverjamo ustrezno? To delamo pri nas z zbiranjem kreditnih točk. To pomeni z predavanji na sestankih, kongresih, v kar je vloženega veliko dela. Lahko pa zbiramo točke samo z prisotnostjo na teh dogodkih, kar ne pomeni popolnoma nič! Vem, da se to drugje dela z rednim preverjanjem znanja z vprašanji, ki jih dobe zdravniki po e-pošti! Ko pošto odprejo morajo odgovarjati takoj, tako, da ni mogoče prebiranje literature! Pogosto zdravniki nimajo pogodbe za nedoločen čas, kar pomeni, da so ves čas na prepihu. Ob takih pogojih, ki so težki, so v primeru, da imajo odlične rezultate pri delu ob postelji bolnika in dobro opravljenih testih, tudi odlično nagrajeni! A cena je velika! Vse v prid bolnika, a tudi zadovoljnega zdravnika! Pomembno je znanje, spretnost in izkušnje. Senioritete, kot jo pozna naša kolektivna pogodba, ne poznajo! Torej kaj bomo naredili, da bomo izšli iz te uravnilovke, prenesene iz socializma? Ukrepi so na dlani, a morda neugodni za marsikaterega zdravnika!
Zdravniki imamo težave, ker se samo ob pomisli na izstop iz kolektivne pogodbe, takoj oglasijo drugi sindikati. Morda je na tem mestu potreben premislek. Priznam, da je poklic učitelja, profesorja med najpomembnejšimi poklici, ker uče, vzgajajo in oblikujejo našo mladino! A tudi tu so velike razlike med posameznimi učitelji, profesorji v njihovi inovativnosti, angažiranosti, zgledu za mladino in rezultati njihovega dela! Lahko navedem, da moja izkušnja z delom na srednješolskem zdravstvenem nivoju, ni pozitivna! Podrobnosti, mogoče po potrebi, če me bo kdo potegnil za jezik! Kaj bomo naredili na tem področju? Ali bomo začeli meriti opravljeno delo, uspešnost v javnem sektorju? Ali je to možno? In zakaj ne? Naj jasno zapišem, da sodi zdravstvo med javne gospodarske dejavnosti! V svetu zdravstvo ni izključen potrošnik, ampak predstavlja v povprečju celo 10% gospodarstva kar ne velja za šolstvo! Ne glede na zapisano, si dovolim zapisati, čeprav pričakujem zgražanje marsikoga, nagnjenega k uravnilovki in k temu, da je le fizično delo pravo delo, kar se je uveljavilo v komunizmu, da je v študiju na medicini (šest let študija in štiri do šest let specializacije) in nekaterimi drugimi študiji pedagoških smeri, velika razlika v trajanju in obsegu zahtevanega znanja! Glede nagrajevanja si dovolim še trditev, da v svetu to vodi trg, trg vrednot in znanja! Vedno se tehta tudi odgovornost.
Pri nas imamo ob navedenem še dodaten problem in sicer način selekcije pred vstopom na medicino. Taka kot je, le na osnovi rezultatov v srednji šoli, je neprimerna. Samo znanje iz naravoslovja je premalo, potrebuje tudi veliko humanizma in emocionalne zrelosti!! A to pri nas očitno ni pomembno. Čedalje bolj so pomembne le številke in tudi bolnik postaja številka! Nesprejemljivo! In še nekaj! Pri nas smo vsi enaki! Vsi želimo biti enako nagrajeni! Vsi menimo, da svoje delo opravljamo najboljše in ni človeka, ki bi mu dovolili, da misli drugače, sploh pa ne predpostavljenemu! Kaj pa on ve o našem „trudu“, meriti opravljenega dela pa mu ne dovolimo! Saj smo vsi odlični, kajne? Tudi odgovornost ni pomembna, zato tudi izginja, če že ni izginila pri opravljanju poklicev pri nas! Spet bi lahko navedel osebni primer, a pustimo to!
Tistim, ki se zavzemajo za javno zdravstvo naj povem, da je to prav! In še enkrat, takega zdravstva pri nas ni! Že dolgo imamo le državno zdravstvo! Država, beri politika, odloča o vsem, tudi o stvareh kjer nima kaj iskati! Ob tem pa ni sposobna poskrbeti niti za mrežo ambulant na primarnem nivoju in predpisati jasnih pogojev za obstoj bolnišničnih oddelkov na sekundarnem nivoju! To bi bila njena osnovna naloga! Omenjena dejstva so sorazmerno lahko rešljivi izzivi, v primerjavi z ostalimi, kot so financiranje, organizacija dela in zavarovalništvo! Da bi razumeli o čem pišem, moram zapisati, da se v Evropi, v zadnjih dveh desetletjih, dogaja na področju zdravstva velika tranzicija. Zakaj? Zaradi potreb ob staranju prebivalstva, potreb po tektonskih premikih zaradi napredka medicine in medicinske tehnologije, drugačne funkcionalnosti stavb, potreb po drugačnem financiranju in upravljanju. Pri nas pa… tako, kot sem zapisal na začetku; nič od reforme, niti malega r ne! Prišli smo tako daleč, da že uporaba besede reforma, deluje odbijajoče! Vprašajmo se zakaj in odgovorimo na to vprašanje! Morda bomo po tem našli pot naprej.
Se bo nadaljevalo!
