Piše: Miran Černec
»Brez sanj smo samo vreča, polna d*eka,« je v nekem pozabljenem argentinskem filmu, ki sem ga na nacionalki gledal pred davnimi leti, izjavil glavni protagonist. Ne spomnim se naslova, niti zgodbe filma – a citat je iz nekega razloga ostal v meni. Gotovo bi se sicer dalo tako misel povedati bolj poetično in gotovo so mnogi to kdaj storili, poanto pa se le da izluščiti tudi na ta način.
Človekove sanje so nekaj neulovljivega, neotipljivega, skoraj nestvarnega; kljub temu pa zmorejo naša življenja oblikovati bolj kot vse materialne okoliščine. In so trenutki, ko nam sploh ne preostane drugega … Najsi nas iznenada obišče bolezen ali nas v najbolj nepravem trenutku napade ljubezen, ljudje v teku tega zemeljskega bivanja naletimo na prelomnice, ki nam življenja postavijo na glavo. In ko skušamo ob njih najti pravo pot naprej, se pogosto ne oklenemo niti pragmatizma niti racionalnosti, temveč se zanesemo na tisto »nekaj znotraj«, kar nas v skrivnostnem jeziku brez besed dobrohotno nagovarja, da smo vendarle ustvarjeni za reči, ki niso od tega sveta …
Spoznal sem ljudi, ki so mi dokazali, da so naše sanje tisto, kar v resnici smo. In zaradi njih se splača vztrajati.
Včasih je prav ta notranji glas tudi motor najdrznejših, najgenialnejših in najbolj nesebičnih dejanj, kar so jih bila človeška bitja sposobna skozi zgodovino; gnal jih je na odprta morja, v neznane dežele, v upor lažnim avtoritetam, v iskanje resnice in svobode. Zaradi tega glasu znajo ljudje, tako ženske kot moški, celo v današnjem času potrošniškega materializma še vedno postaviti vse na kocko, zapustiti udobje svojih zlatih kletk in začeti znova, čeprav z manj in na bolj tveganih poteh … In če bi bili samo naključno zgrajeni skupek atomov, če bi bile naše misli in čustva le rezultat elektro-kemičnih procesov, če bi bili res samo »vreča, polna d*eka« – od kod bi jemali pogum za vse to?
Ne, dragi moji … Spoznal sem ljudi, ki so mi dokazali, da so naše sanje tisto, kar v resnici smo. In zaradi njih se splača vztrajati v temle do konca – saj morda doživimo še prav čudovite reči. Pa prijetno poletje, Slovenci.
