Piše: Gašper Blažič
Ali se po Nemčiji znova plazi pošast prenovljenega nacionalsocializma? Po medijih namreč krožijo viralni videoposnetki, na katerih je mogoče slišati vzklikanje (v nemščini) v slogu »Nemčija Nemcem, tujci ven«. Vse skupaj je slišati dokaj zabavljaško, posnetki namreč prihajajo iz diskotek, kljub temu pa so sprožili preplah in tudi policijske preiskave. Toda bolj bi bilo na mestu izpraševanje vesti pri vseh tistih, ki so v zadnjem desetletju v tej zelo vplivni članici EU poskrbeli za uvoz več sto tisoč nezakonitih migrantov, ki se večinoma še vedno niso integrirali in je veliko vprašanje, ali se sploh kdaj bodo. To pa je tudi razlog, zakaj se je CDU znašla v krizi in ji desno volilno telo vse bolj spodjeda Alternativa za Nemčijo.
Do migracij in migrantov je sicer težko zavzeti indiferenten odnos. O tej temi se namreč vsaj od leta 2015 veliko piše in govori, pa čeprav je pojav preseljevanja star toliko kot človeštvo samo. Pojav je večplasten in ga je težko obdelati samo v eni kolumni. Dejstvo pa je, da na odnos večinskega prebivalstva do migracij in migrantov najbolj vpliva državna politika. Tu ni toliko krivda na migrantih, ampak gre za to, ali so slednji uporabljeni kot sredstvo za hibridno vojno. Mnoge politične elite na Zahodu so v liberalizaciji priseljevanja šle predaleč in začele postavljati nezakonite migrante celo v privilegiran položaj v primerjavi s tistimi, ki bi v Evropo prišli zakonito in z namenom, da si poiščejo zaposlitev. Spomnimo: leta 2015 se je govorilo o »beguncih«, kasneje pa so ta izraz tudi levičarski mediji opustili, saj je bil preveč prozoren. Kako deluje taka manipulacija, se je pokazalo tudi v Sloveniji: s prihodom Golobove vlade na oblast se je število nezakonitih migrantov (v 95 odstotkih primerov gre za mlajše moške, žensk in otrok je zelo malo), ki so bili evidentirani v Sloveniji, močno povečalo, predsednik vlade pa nonšalantno enači zakonite in nezakonite migrante. S tem pa seveda meče debela polena pod noge tistim, ki si ob sedanjih demografskih trendih s socialnimi turisti, ki v Evropo niso prišli delat, ne bodo mogli kaj dosti pomagati.
Načeloma velja, da se vsakemu prišleku ponudi možnost, da se integrira in poišče tudi primerno službo. Če tega ne sprejme, potem v Evropi nima kaj iskati.
Za zmerno evropsko krščansko orientirano politiko je sicer jasno, da problema migracij ni mogoče rešiti tako, da preprosto zapreš meje, že »uvožene« migrante pa izženeš tja, od koder so prišli. Načeloma velja, da se spoštuje dostojanstvo vsakega človeka in da se vsakemu prišleku ponudi možnost, da se integrira in poišče tudi primerno službo. Če tega ne sprejme, potem v Evropi nima kaj iskati. Ne zavračamo torej tujcev a priori, ampak postavimo meje, ki pritičejo »vladavini prava«. Nelogično je namreč, da bi nekdo, ki bi npr. na schengensko mejo prišel z vizumom, z veliko težavo prišel v EU, medtem ko bi nekdo drug, ki je nezakonito prečkal mejo (brez dokumentov), preprosto zaprosil za azil in ga takoj dobil, s tem pa tudi številne ugodnosti.
Jasno je, da zlasti mlajše generacije dobro opažajo tovrstno protislovje in se nanj odzivajo. Žal velikokrat tudi pod vplivom populistov, ki jih skrivaj financirata Rusija in Kitajska. Pohvalno je, da je v Evropski ljudski stranki v zadnjem letu dni vendarle prišlo do kritične samorefleksije glede tega vprašanja in da sta se evroposlanca Romana Tomc ter Milan Zver distancirala od najbolj problematične točke nedavno sprejetega migracijskega pakta, to pa so migrantske kvote, ki kažejo predvsem dve problematični plati: centralistično vodenje EU ter nezmožnost Bruslja, da bi sankcioniral nezakonite migracije ter hkrati dal prednost zakonitim (ki jih je precej manj). Od takšne tihe podpore nezakonitim migracijam imajo korist samo kriminalne združbe, katerih glavni vir zaslužka je tihotapljenje ljudi čez mejo. Če ste kdaj gledali slovenski film Rezervni deli (ki je bil posnet še v času, ko Slovenija še ni bila članica EU), potem veste, o čem je tu govor. Evropska unija zdaj potrebuje poslance, ki bodo znova premislili o fanatični zagledanosti v t. i. zeleni prehod in se bodo zavedeli, da je Evropa še vedno skupnost narodov in različnih jezikov, odprta pa tudi do neevropskih prebivalcev, če so pripravljeni sprejeti evropski način življenja. Potem bo tudi izbruhov nacionalizma in ksenofobije veliko manj.
