Piše: dr. Metod Berlec
Poreferendumsko politično dogajanje kaže, da je vladajočo garnituro izid referenduma o privilegiranih pokojninah le malo streznil, če sploh. Še naprej smo priča njihovemu arogantnemu in samopašnemu vedenju, samohvali vladajočih vključno s predsednikom vlade Robertom Golobom.
Se pa kažejo tudi simbolični taktični premiki. Na predlog vladajoče koalicije je bil z majske redne seje državnega zbora umaknjen sporni vladni zakon o medijih. S preložitvijo tretje obravnave tega zakona bo po mnenju poznavalcev otežena možnost veta državnega sveta na sprejetje zakona in morebitno opozicijsko zbiranje podpisov za referendum, saj bo vse skupaj padlo v poletni čas. Se pravi, da se vladajočim tresejo tla in se vsaj delno zavedajo, da jim trda prede in da nimajo več večinske podpore volilnega telesa, kot so jo imeli na zadnjih državnozborskih volitvah, ko so jih ljudje množično podprli. Še posebej Gibanje Svoboda kot stranko t. i. novih obrazov.
Veliko bolj na trdnih tleh so v Slovenski demokratski stranki kot glavni opozicijski stranki. Slednja je imela v soboto volilni kongres v Ormožu. Že pred tem je članstvo s plebiscitarno večino dosedanjega predsednika in trikratnega premierja Janeza Janšo znova izvolilo za predsednika stranke, kar so slavnostno razglasili na kongresu. Slednji je v svojem zahvalnem nagovoru izpostavil, da bo SDS do prihodnjih volitev, ki bodo prej kot v letu dni, gradila le koalicijo z volivci, saj je čas, da »ukradeno državo Slovencem priborimo nazaj«. O tem, s kom bodo sestavljali vlado, se bodo pogovarjali po volitvah. Prihodnjim koalicijskim partnerjem so postavili dva temeljna pogoja. Koalicijski partnerji v vladi SDS bodo morali dosledno spoštovati slovensko ustavo in zaveze iz resolucije Evropskega parlamenta o obsodbi vseh totalitarnih režimov. Kdor ni sposoben tega minimuma, po Janši sam sebe postavlja zunaj ustavnega in evropskega demokratičnega loka. Ob tem je napovedal, da SDS nikoli več ne bo oblikovala vlade brez trdne in jasne programske večine. Če ne bo poenotenja o ključnih razvojnih politikah, »bomo pač počakali«. SDS je namreč »trdna, močna in trdoživa stranka, ki je zgrajena za ves čas trajanja slovenske države«.
Prvak SDS Janša je v svojem govoru argumentirano nanizal vrsto kritik tranzicijske levice, ki jo vidi kot »Ahilovo peto države«. Z njim se je vsekakor mogoče strinjati. Tako protislovenske, škodljive, nesposobne in samopašne politične garniture na oblasti še nismo imeli. Pri tem po Janši SDS predstavlja jasno alternativo z bojem, s prizadevanjem za blaginjo vseh slovenskih državljanov. »Je edina stranka v državi, ki ima na voljo dovolj znanja, izkušenj in kadrovskega potenciala, da lahko Slovenijo popelje na novo pot.«
