Piše: ddr. Anton Stres
Od časa do časa se kak predstavnik političnih levih sil spomni, da bi bilo dobro utrditi popolno izključitev vere in njenih prvin iz dogajanja v šolskem prostoru. Če se tam pojavi kaj, kar spominja na religijo okolja, se pravi katolištvo, je takoj ogenj v strehi. Če v okviru nekega ljudskega praznovanja nastopi tudi duhovnik, bijejo plat zvona. Nazadnje se je to zgodilo zaradi napovedanega martinovanja, v kar sta posegli kar dve političarki in ena od njiju je to razglasila za »velik problem«, spričo katerega bo »treba ukrepati«.
Na to lahko gledamo kot na otročarijo ideoloških prenapetežev. Ko bi le bilo samo to! Ni, saj je ideologija sedaj spet na prvem mestu, to pa razkriva totalitarne težnje po novem levem enoumju, za katerega smo ob nastanku sodobne Slovenije mislili, da je za vedno preteklost.
Totalitarizem ne vzdrži brez ideološke prevlade, zato so zanj poleg medijev izobraževalne ustanove pozicije strateškega pomena, ki jih totalitaristično usmerjene politične sile najprej zasedejo in nazadnje zapustijo. Šolstvo v naši mladi državi je vzorčen primer za to. Prva demokratična oblast je očitno imela premalo moči in časa, da bi prekinila ideološko zasedbo slovenskega šolstva, ki so jo naslednje leve vlade samo utrjevale. V tem okviru je bila v kali zatrta vsaka oblika verskega pouka v javni šoli, zasebne šole pa omejene na neznatne odstotke v celotnem seštevku šol. Pa še tem se nenehno streže po življenju in staršem gmotno otežuje vpis vanje. V začetku tega tisočletja je Ustavno sodišče RS zabetoniralo sedanje stanje z utemeljitvami, o katerih je pokojni profesor Šturm ugotovil, da je US »umestilo RS na skrajni rob držav, ki jih doktrina označuje kot države z neprijaznim oz. do verskih skupnosti nestrpnim modelom ločitve.« Ni čudno, da občasno prihaja tudi do takih izbruhov nestrpnosti, kakršnega smo zasledili ob napovedi martinovanja v Krškem.
V ozadju je strah pred krhanjem kulturne hegemonije, ki je za leve politične sile dragocena dediščina komunističnega režima in jo je treba ljubosumno varovati. Gre pa tudi za načelno vprašanje, katera svoboda vere ima prednost, negativna ali pozitivna. Negativna verska svoboda je v tem, da nihče ni dolžan izpovedovati kakšne vere in se o njej izrekati. Ni dopustno, da bi ga silili »k izpovedovanju vere niti k sodelovanju pri ravnanjih, ki pomenijo izvrševanje vere«. To je »svoboda od …«. Pozitivna verska svoboda pa je »svoboda za …« za sproščeno, prosto in neovirano možnost izpovedovanja vere, in to tudi v javnosti. Svoboda vere zahteva, da je ni treba skrivati, kakor je to v totalitarizmih, tudi tistem, ki še ni tako daleč za nami. Nekateri pa menijo, da bi bila pravica do negativne svobode neverujočih šolarjev ogrožena, če bi se celovito spoštovala pravica do pozitivne svobode verujočih, se pravi če bi svojo vero tudi javno izpovedovali z obiskom verskega pouka znotraj šolskih zidov.
Jasno je, da se v pluralistični družbi ni mogoče izogniti vsakovrstnim soočanjem z razlikami, tudi mnenjskimi in verskimi. Zato je nujno potrebna vrlina strpnosti ali bolje, medsebojnega spoštovanja, brez katerega konstruktivno sobivanje v pluralistični družbi ni mogoče. Ljudje, ki spoštujejo druge, niso samo tolerantni, ki samo »prenašajo« navzočnost drugačnih, ampak jim »privoščijo« vso pravico, da so to, kar so. Se pravi, da jih spoštujejo. Nestrpnost do drugačnih pa ima za posledico nesvobodo tistih, ki so šibkejši. V preteklosti in sedanjosti ne manjka primerov, ko morajo pripadniki ene religije to navzven prikrivati, da sploh lahko obstajajo.
Nesporno nestrpnost slovenske šolske zakonodaje do vernosti v šoli je slovensko ustavno sodišče v začetku tega stoletja ravno zagovarjalo s to potrebo po zaščiti negativne verske svobode šolarjev, ki bi jo »soočanje« z vernostjo vernih sošolcev menda ogrozilo. Pri tem mu ni bilo nič mar, da je grobo poteptalo nič manj temeljno pravico teh slednjih do pozitivne verske svobode, do svobode izražanja vernosti, kakor da bi ta ne smela čez šolski prag. Tudi mu ni bilo nič mar, da večina preverjenih demokratičnih držav teh problemov ne rešuje tako. Tudi tako imenovana Evropska šola (Schola Europea), ki deluje pod okriljem EU, ne. Deset let pozneje je isto ustavno sodišče – seveda v drugačni zasedbi – sicer podvomilo, da bi smeli v imenu negativne verske svobode teptati pozitivno svobodo, ki je ena temeljnih človekovih pravic, ker bi ob dosledni izpeljavi tega vera spet morala v katakombe. Več kot to pa ni zmoglo. Da pa to stanje poraja škodljive posledice za prijazno sožitje in medsebojno spoštovanje, potrjuje spet ta zadnji primer. In to kljub temu, da je ravno šola po vseh evropskih direktivah dolžna vzgajati v strpnosti in medsebojnem spoštovanju, vključevalno torej, ne pa izključevalno, kakor sta zgled za to dali tudi obe političarki in na koncu dosegli, da je bilo martinovanje odpovedano.
