Piše: Aleksander Rant
Epidemija je razkrila vso bedo slovenske družbe in politike. Najprej smo še pred začetkom epidemije ugotovili, da so jih na levi polna usta besed, ko pa se je bilo treba soočiti z epidemijo, so vrgli puško v koruzo. Vsi se še spominjamo zadnjih vzdihljajev Šarčeve vlade, ko so epidemiologi hodili na tiskovne konference razlagat, da ni treba zapirati meja in da gredo okuženi lahko v delovno okolje. Kihajte v rokav, so bile besede glavne epidemiologinje Pirnatove, pa bo vse v redu. Tudi politika se je obnašala, kot da se nič ne dogaja. Vsa levica je samo čakala, da bo oblast prevzel Janez Janša in prevzel odgovornost za spopadanje z epidemijo. “Hvala bogu, da nismo mi na oblasti,” se je slišalo iz poslanske skupine Stranke Alenke Bratušek. Seveda ne javno.
Iskreno rečeno si je takrat vsa Slovenija oddahnila, da nas med največjo krizo po osamosvojitvi ne bo vodil komedijant, pač pa izkušen politik. A Janša se tokrat ni pustil oviti okoli prsta. Vedel je, da je treba za spremembe na bolje očistiti Avgijev hlev večnih in zaslužnih levičarskih kadrov. Takrat se je začela protiofenziva levice. Našli so Galeta, našli so Kebra, našli so Knaflja, da so vladi očitali sporna ravnanja, ki pa ji jih ni uspelo dokazati niti izjemno politiziranemu računskemu sodišču. Pokazalo se je tudi, da imamo v Sloveniji okoli 10 tisoč ljudi, ki so odvisni izključno od levega režima. Na ulice so se privlekli umetniki, za katere nismo še nikoli slišali, lahko smo brali članke akademikov, ki nimajo nikakršnih akademskih dosežkov. Lahko smo poslušali razvajeno otročad ljubljanske elite, kako hudo jim je sedaj, ko jim grozi, da bodo morali celo delati. Diktaturo smo menda imeli, a takšno, ki je pomagala vsem. Tudi tem, ki so rušili ukrepe in ogrožali zdravje vseh nas.
In sedaj k naslovu. Čeprav je šlo Sloveniji v drugem valu slabo, se nas je večina strogo držala ukrepov. Nosili smo maske, pazili na medsebojno razdaljo, razkuževali embalažo iz trgovine in ne obiskovali svojih sorodnikov. Sam vsaj pol leta nisem šel nikamor, ker se mi ni zdelo pošteno, da bi koga okužil ali ogrožal vzdržnost zdravstvenega sistema za tiste, ki ga res potrebujejo. Medtem ko smo se nekateri držali ukrepov, pa so drugi s podporo vse skrajno leve politike rušili ukrepe. Pa ne samo posamezniki, ki so se zbirali ob petkih. Večji problem so bili največji mediji. POP TV in predvsem »javna« RTV sta vsak dan vzbujali dvom o ukrepih, ki so bili eni najblažjih na svetu. Za primer. Ikona slovenskih levičarjev, novozelandska premierka Jacinda Adern, je na ulice poslala vojsko, vsakega petega kršitelja ukrepov pa v zapor. Vse proteste so brutalno razbili in udeležence oglobili tako visoko, da na morebitni novi protest sploh pomislili niso mogli. Si predstavljate takšne ukrepe pri nas? Jaz si jih. In pošteno bi bilo zaradi nas vseh, ki se ukrepov držimo, da bi policija tovrstna ravnanja najstrože sankcionirala.
Posledice neodgovornih trpijo odgovorni ljudje
A jih ne. Zakaj? Ker bi jutri gorele ulice, ker tožilstvo ne bi procesiralo storilcev, ker bi se sodišča opravičevala kršiteljem in ker bi mediji (POP TV, RTVS itd.) imeli končno “dokaz”, da živimo v diktaturi. Ker želi vlada izpeljati druge projekte, protestnikom daje prostor za uveljavljanje njihovih “pravic”. Medtem pa smo tisti, ki se ukrepov že od začetka epidemije držimo, vse bolj besni. Cepljeni imajo privilegije, prebolevniki imajo privilegije, še celo protestniki imajo privilegije (da niso kaznovani). Mi, ki se strogo držimo ukrepov, mi, zaradi katerih epidemija ni eksplodirala, pa lahko samo gledamo in čakamo in ne hodimo nikamor. Smo najbolj deprivilegirani v zdajšnji situaciji in razumljivo je, da ljudem popuščajo zavore. Pridnim namreč.
Trpi frizerka, ki ni strigla na črno kot večina drugih. Trpi gostinec, ki ni v zaklenjenem lokalu imel žurke kot nekateri drugi. Trpi učitelj, ki se je iskreno trudil izobraževati na daljavo, pa je cela generacija slabša zaradi lenobe drugih učiteljev, ki se jim ni dalo delati. Trpi trgovec, ki je imel zaprto, in trpi obrtnik, ki ni smel delati in tudi ni delal. V tej krizi najbolj trpijo tisti, ki se držijo pravil, najmanj pa tisti, ki se na pravila požvižgajo in širijo virus. Medijske pozornosti pa so deležni samo kriminalci, kršitelji, skeptiki. V enem letu nisem z RTV slišal ene pozitivne zgodbe, ene pohvale, ene spodbude. Samo negativne novice.
Če želimo ustaviti epidemijo, moramo pridni zdržati še do poletja. In potem upamo, da nas ne preseneti kakšen zdravnik ali “vplivnež”, ki bo iz tujine prinesel kak eksotični sev. Vladi pa polagam na srce. Pridni, ki upoštevamo ukrepe in zaradi katerih nimamo hude epidemije, smo na koncu moči. Zdržali bomo še do poletja, to verjamem. Potem pa je čas za drugačen pristop. Kršitelji naj se kaznujejo, pridnim se omogočijo kakšne ugodnosti, da ne bomo tudi v epidemiji družba, ki nagrajuje najslabše, najbolj odgovorne pa “kaznuje”.
Aleksander Rant je odgovorni urednik televizijskega programa Nova24TV.
