Piše: Keith Miles
Vojna v Ukrajini kaže – tako kot je pokazala vojna za Slovenijo –, da lahko nacionalni duh na bojišču premaga sicer močnejšega nasprotnika. O tem so pisali različni komentatorji, med najbolj znanimi so vojaški teoretik Von Clausewitz, Napoleon in Hanibal. Napoleon naj bi bil dejal, da je »v vojni moralno v primerjavi s fizičnim kot tri proti ena«.
V zgodovini je veliko primerov, ko so številčno manjše, slabše opremljene ali celo slabše vodene enote zmagale prav zaradi visoke morale. Ključni dejavnik so vojaki, ki branijo svoje domove in domovino. Omenimo lahko Grke pri Termopilah in Maratonu (bitka na Maratonskem polju), Ivano Orleansko, francosko revolucionarno vojsko konec 18. stoletja in Wellingtona v španski vojni za neodvisnost. V novejšem času je primer za to nemško vojno letalstvo (Luftwaffe), ki ga je v bitki za Britanijo porazilo mnogo manjše Kraljevo vojno letalstvo (Royal Air Force – RAF). RAF je branil svojo domovino. Manj znana je britanska vojska v Severni Afriki, v kateri je konec leta 1940 38.000 pripadnikov RAF premagalo 160.000 Italijanov.
Med novejše primere spadajo tudi Afganistanci (proti ZSSR) in Vietnamci (proti ZDA), seveda pa tudi jugoslovanske vojne. Vemo, da težko topništvo ni moglo uničiti duha Sarajevčanov in da se vojaki pisane sestave Jugoslovanske ljudske armade (JLA) leta 1991 v resnici niso hoteli bojevati proti Slovencem, ki so se bojevali za svoje nacionalne pravice.
Slavni filozof Roger Scruton je o nacionalnosti zelo povedno dejal: »Kadar želimo v politični identiteti okrepiti ‘mi’, se sklicujemo na našo ‘državo’.« – »Preprosto se sklicujemo na ta košček zemlje, ki nam pripada, ker mi pripadamo njemu, ker smo ga ljubili, na njem živeli, ga branili ter v njegovih mejah vzpostavili mir in blaginjo.« V zvezi z nacistično grožnjo je dejal tudi: »Instinkt Britancev je bil, da se ob soočenju s to grožnjo uprejo, saj sta to od njih zahtevali tako dolžnost kot ljubezen.« Opozoril pa je tudi, da je dom »kraj varnosti in tolažbe«, vendar ne le kraj, ampak tudi to, »kar se tam dogaja«. Po besedah Scrutonovega prijatelja Marka Dooleyja, ki je pisal o njem, ne gre za ozek nacionalizem, temveč za skupnost, »ki ima korenine v teritorialni pripadnosti, pravni državi in nacionalni lojalnosti«.
Slovenci, ki so s teritorialno oziroma policijsko obrambo branili samostojnost Slovenije, to zelo dobro razumejo, prav tako pa tudi Ukrajinci, ki se zdaj bojujejo za svojo domovino in skupnost. Rusko vodstvo tega nikoli ne bo razumelo, saj skuša Ukrajince prepričati, da so v resnici Rusi in da je njihov »kraj« Rusija in ne Ukrajina. Ruskemu vodstvu ni jasno, da rusko govoreči Ukrajinci ne mislijo, da je Rusija njihov »kraj«. In ni mu jasno, da tudi druge manjšine v Ukrajini, vključno z Judi, Romuni itd., kot svoj »kraj« vidijo Ukrajino. Slovenci vedo, da enako velja tudi za njihove manjšine. Najpomembnejši je kraj, piše Scruton. Navsezadnje tudi velika večina prebivalcev Republike Irske govori angleško, vendar ne mislijo, da so del Anglije. Irska je njihov kraj.
Velika prednost Nata kot zavezništva, obrambnega zavezništva, je v tem, da se vsaka država članica zaveda, da znotraj zavezništva brani svoj kraj. Zato je Nato logična in najučinkovitejša sila in zato si je nemogoče predstavljati, da bodo vojska, mornarica in letalstvo Evropske unije kadarkoli tako lojalni, kot so lojalne nacionalne vojske znotraj Nata.
Evropska unija že vrsto let nima nacionalnega duha, tako kot je jugoslovanska vojska ugotovila, da ni jugoslovanskega nacionalnega duha, ko je skušala uničiti slovensko neodvisnost. Ukrajinci so nas vse spomnili, za kaj se bojujejo svobodni ljudje.
Keith Miles je akademik, upokojeni finančnik in publicist. Je častni predsednik Društva slovensko-britanskega prijateljstva. Diplomiral je iz financ, magistriral iz filozofije (MA) ter je več kot 40 let deloval kot finančnik in revizor tako v javnem kot zasebnem sektorju, predvsem v Veliki Britaniji.
