Piše: dr. Matevž Tomšič
V času, ko nam vlada »svoboda«, se zdi, kot da bi živeli v nekakšnih postorwellovskih časih, ko besede in pojmi pomenijo nasprotno od tega, kar je z njimi uradno deklarirano, tj. kar piše o njih v slovarjih in leksikonih; se pravi od tega, kar naj bi v resnici pomenili.
Najočitnejši primer tega je t. i. depolitizacija na malone vseh področjih, ki da jo izvajajo vladajoči. Tako je bil novi zakon o javni radioteleviziji uradno sprejet z namenom, da bi to ustanovo »depolitizirali«. Čeprav je iz vsebine zakona in še bolj iz načina, kako je bil sprejet (po hitrem postopku, ki je predviden za izredne razmere), jasno razviden njegov namen: zamenjati vodstvo in organe upravljanja, katerih personalna sestava ni po volji vladajoče garniture.
Na neki način Golobova depolitizacija javne radiotelevizije spominja na Putinovo »denacifikacijo« Ukrajine. Gre za to, da se vzpostavi nadzor – v enem primeru nad ustanovo, v drugem nad državo – pod krinko visoko letečih besed o nekakšnem osvobajanju. V bistvu to pomeni poskus »normalizacije«, kot je bila razumljena v času komunizma, ko je pomenila, da so se, potem ko so partijski dogmatiki obračunali z reformnimi silami (kot denimo v Sloveniji s skupino okoli Staneta Kavčiča v začetku 70. let prejšnjega stoletja), stvari vrnile v »normalno« stanje (beri: k ortodoksni varianti komunističnega režima). Normalno stanje na »nacionalki« (pa tudi v drugih javnih ustanovah) pa je po prepričanju vladajočih levičarjev samo takrat, ko vsa ključna mesta zasedajo njihovi kadri. Vse drugo je nesprejemljiv odklon. Če po naključju kdaj zasede mesto direktorja ali urednika kdo, ki ni moralno-politično primeren, je treba storiti vse, da bo na tem položaju čim manj časa. Če ne gre drugače, tudi s spremembo zakona.
Zakon, ki bo vladajoči garnituri omogočil zamenjavo vodstva in organov upravljanja javne radiotelevizije ter vzpostavitev dolgotrajnega nadzora leve opcije nad njo, bo očitno kmalu začel veljati. Njegovim nasprotnikom namreč ni uspelo zbrati zadostne podpore na referendumu. Še več, znatna večina udeležencev referenduma je zakon podprla. Očitno se mobilizacija, ki je levici uspela na zadnjih parlamentarnih volitvah, vsaj do neke mere še vedno ohranja. Verjetno pa imajo tudi njeni volivci to ustanovo bolj za svojo (spomnimo se slogana protestnikov: Javna RTV je naša!), medtem ko so mnogi volivci na desnici bolj kot ne obupali nad njo, zato se jim tudi ni ljubilo iti na referendum (češ da tega tako ali tako ne gledajo oz. poslušajo).
Politični levici je skupaj z njenimi medijskimi aktivisti uspelo ustvariti vtis, da je pod novim vodstvom na nacionalni radioteleviziji malone vse narobe. Da vodstvo izvaja politične pritiske na novinarje, zaradi česar ti množično odhajajo, zaradi česar je progam slab, saj se »paradne« oddaje ukinjajo in se zaposlujejo nekompetentni kadri. Dejansko pa se je zgodilo le to, da je bil (predvsem televizijski) program nekoliko bolj pluralen, saj so predstavili tudi katero od tematik, ki niso del leve politične agende in so do besede prišli tudi tisti, ki niso na levi »liniji«. Vendar pa daleč od tega, da bi desnica »prevzela nadzor« nad nacionalko. Spremembe na mestih generalnega direktorja, direktorja televizije in nekaj urednikov ter zaposlitev peščice novih novinarjev niso mogle prinesli korenitih sprememb v poročanju, ki je bilo še vedno pretežno levičarsko obarvano.
Bo pa do sprememb zagotovo prišlo zdaj, ko bo začel veljati zakon po meri »svobode«. Prepričani smo lahko, da bodo v novonastalem svetu kot osrednjem organu ustanove izrazito prevladovali »pravoverni« kadri. In nacionalka bo spet v »pravih« rokah.
