Piše: Gašper Blažič
Za dr. Vladimirja Prebiliča sem slišal pred dobrimi petnajstimi leti. Po vsej verjetnosti je bilo to leta 2008, ko je tedaj Pahorjeva SD osvojila do sedaj edino zmago na parlamentarnih volitvah. In smo v uredništvu pregledovali liste kandidatov, pa tudi predsednike in člane strokovnih odborov v SD ter si razbijali glavo, kateri od njih bo postal minister ali nemara državni sekretar. Med imeni predsednikov odborov sem opazil tudi dr. Vladimirja Prebiliča, ki je vodil strankin odbor za obrambo. Kar je bilo logično, saj je štiri leta prej doktoriral iz obramboslovja ter predaval na FDV na katedri za obramboslovje. Ministrska funkcija pa je nato v Pahorjevi vladi pripadla Prebiličevi bolj izkušeni kolegici, profesorici Ljubici Jelušič, sicer njegovi somentorici pri doktoratu.
Seveda Prebilič še zdaleč ni bil edini obramboslovni doktor v politiki. Ne pozabimo namreč na dr. Antona Beblerja, pa na dr. Antona Grizolda, obrambnega ministra v dveh vladah, in na nekdanjega evropskega poslanca dr. Klemena Grošlja, enega tistih, ki ga je dr. Robert Golob »vrgel čez ramo«, kakor se dandanes popularno reče slovenski politični »kulturi odmetavanja« (izraz v navednicah je v izvirniku iz besedišča papeža Frančiška). In seveda že omenjena dr. Ljubica Jelušič.
Kasneje sem na Prebiliča kar nekoliko pozabil. Dokler se ni leta 2010 pojavil v Kočevju kot bojda županski kandidat, ki je v drugem krogu izzival svojega dosedanjega strankarskega kolega, dolgoletnega župana in nekdanjega poslanca Janka Vebra. Ki je, za razliko od Prebiliča, kasneje celo postal obrambni minister (v Cerarjevi vladi), zaradi afer pa ni zdržal do konca mandata – nasledila ga je Andreja Katič, kasnejša in tudi sedanja ministrica za pravosodje. Veber, sicer inženir gradbeništva, je kasneje zapustil poslansko skupino in tudi stranko. Prebilič pa je bil nato za župana Kočevja izvoljen še trikrat. Podatka o tem, kdaj točno je zapustil SD, ki jo je kar nekaj let zastopal kot občinski svetnik v Kočevju, žal nisem našel. Očitno je ves čas županovanja igral na karto neodvisnosti in v marsičem posnemal tudi Boruta Pahorja. Zato ni nenavadno, da se je kot kočevski župan znal politično približati tudi organizatorjem vsakoletne proslave ob obletnici prvega postroja Teritorialne obrambe v Kočevski Reki, to je Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve.
https://vso.si/index.php/povezave/488-prihodnost-pripada-pogumnim
V omenjenem sporočilu za javnost o proslavi leta 2014 namreč lahko med drugim preberemo: »Kočevski župan dr. Vladimir Prebilič je kot zgodovinar in domoljub (podčrtal: G. B.) orisal pomen prvega postroja, slovenske enotnosti in osamosvojitvene vojne, ki je bila edina pravična in pravna vojna v smislu mednarodnega vojnega in humanitarnega prava.«
Ker je vsak župan v svoji občini pač neke vrste »predsednik republike« (voli se ga neposredno, tako kot predsednika države, kar pomeni, da mora pridobiti na svojo stran ne samo svojo lastno opcijo, ampak tudi številne »na drugi strani«), ne preseneča, da je Prebilič, ki je funkcijo župana očitno opravljal nepoklicno in sočasno še vedno predaval na FDV kot izredni profesor, na takšen način navezoval stike tudi z desnim polom slovenske politike. Omenjenih proslav v Kočevski Reki se je namreč redno udeleževal in tudi nagovoril zbrane kot gostitelj in to s precejšnjo mero domoljubja. Dobra naložba za prihodnost. Ni pa povsem jasno, ali se je za to potezo odločil samoiniciativno ali ga je k temu nagovoril kočevski rojak Anton Krkovič, glavni akter graditve vojaške obrambe v prelomnih časih, ki je bil še do nedavnega ena najvidnejših figur v VSO.
Malo kasneje pa sem bil vendarle opozorjen, da stvari niso tako enostavne in da Prebilič velja za izjemno ambicioznega politika, ki se ne bo ustavil v lokalni politiki in akademskem svetu, temveč bo ciljal na sam vrh države. In da je bil že v mladih letih precejšen »grebator«. No, navsezadnje si je skozi 14 let županovanja na nacionalni ravni zgradil dokaj vplivno mrežo ter pridobil simpatije številnih drugih županov (zlasti nestrankarskih). Druga zgodba pa je, kaj je v vseh teh letih pustil za seboj v Kočevju – o tem smo v Demokraciji pisali že večkrat. »Neprilagojeni« Romi iz kočevske občine so v tej zgodbi le vrh ledene gore.
Da je tudi v resnici strahotno ambiciozen, se je pokazalo leta 2022, ko je kandidiral za predsednika republike. V drugi krog se sicer ni uvrstil, je pa širšo javnost opozoril nase, češ glejte me, tukaj sem, ne zanima me samo Kočevje. Izkazalo se je, da je bila ta kandidatura le »suha vaja«, tako kot je tudi Marjan Šarec še kot kamniški župan kandidiral na predsedniških volitvah – le da je imel »Serpentinšek« več »sreče«, ker je s pomočjo botrov in medijske propagande prišel do drugega kroga in postal neposredni izzivalec tedanjega predsednika Boruta Pahorja. Ki je svoj drugi predsedniški mandat osvojil le za mišjo dlako. Že takrat pa so nekateri najbolj obveščeni poznavalci politike svarili, da je bila Šarčeva kandidatura v resnici le ustvarjanje udobne poti do funkcije predsednika vlade, kar se je uresničilo že leto kasneje, ko je Šarec kot »srečni poraženec« parlamentarnih volitev s pomočjo nenačelne velike koalicije prišel do mandatarstva in s tem do vodenja vlade. Dokler pač ni »vrgel puške v koruzo«.
No, že letos pa je sledil še drugi del »suhe vaje«: kandidatura za evropskega poslanca na listi Vesne. Torej še ena priložnost, da se izogne politični pozabi. Vsebina pa podobna kot pred davnimi leti dr. Igor Šoltes s svojo stranko Verjamem: veliko prijaznega populizma, bolj malo konkretnih zavez. Malo ekologije, malo sredine in še nekaj prijaznega mesijanskega »tra la la«. Nekaj podobnega smo videli tudi pri Prebiliču, ki mu je tako uspel veliki met: postal je evropski poslanec, »strici« pa so mu na drugi strani priskrbeli, da ima tako rekoč stalni abonma v oddajah nacionalne televizije. Kar že samo po sebi nakazuje, da se mu odpira vloga novega »mesije«, čeprav nikoli ne bo mogel zase reči, da je »novi obraz«.
Sedanji politični profil dr. Vladimirja Prebiliča je torej naslednji: je odpadnik iz stranke »ponosnih naslednikov ZKS« (po Marku Koprivcu), kar pomeni, da vendarle ostaja politično zakoreninjen v starorežimski bazi; na zunaj je »neodvisen« in torej »ne levi ne desni« evropski funkcionar, ki prevzema že skorajšnjo vlogo političnega analitika; je moralno in ekološko osveščeni »nakladač«, ki korigira neprijetne »ostre robove« sedanjega premierja dr. Roberta Goloba; je nekdanji župan, ki se je z domoljubno vsebino znal prikupiti tudi desnim volivcem; in navsezadnje gre za človeka, ki, podobno kot nekdaj dr. Miro Cerar, prihaja iz akademskih vrst, izhaja pa iz strokovno-znanstvenega profila kot nekdo, ki zelo dobro pozna mednarodno politiko, zlasti v luči aktualnih vojaških konfliktov (kar je ta trenutek zelo aktualen problem). Kar pomeni, da nam ga medijski mainstream ponuja najprej kot »strokovnjaka« in šele nato kot politika.
Lahko bi torej rekli, da je to pravi profil novoobraznega »mesije« – vprašanje je le, katero stranko mu bodo pripravili za kritje. Bo to Vesna, morda kar Gibanje Svoboda ali pa bodo botri v ta namen žrtvovali Karla Erjavca, ki je napovedal ustanovitev nove stranke z dokaj pompoznim imenom Zaupanje. Kako znajo botri uporabiti in tudi žrtvovati, se je pokazalo tudi v primeru Gibanja Svoboda, ki je kot pravna oseba obstajala že prej in sicer z imenom Zelena dejanja – njen prvi predsednik je bil v resnici Jure Leben. Ki se je po intervenciji »stricev« umaknil (verjetno v zameno za kakšen privilegij). In velikodušno »posodil« do tedaj zgrajeno strankarsko infrastrukturo novim »golobistom«.
Če star pregovor pravi, da gre osel le enkrat na led, za Slovence očitno velja, da smo slabši od vsakega osla. Doslej smo namreč imeli že kar nekaj eksperimentov z »novimi obrazi« v stilu »samo da ni Janša«. In čisto vsak se je doslej končal z razsulom v državi, medtem ko so nosilci teh eksperimentov odfrčali na smetišče zgodovine. Toda bil bi krivičen, če bi pokazal s prstom na svoj narod kot na nekakšnega kolektivnega krivca za stanje. Noben politični eksperiment se namreč ne začne »tja v tri dni«, ampak poteka skrajno premišljeno, saj gre za živahen projekt s celo armado raziskovalcev javnega mnenja, ki ves čas »merijo temperaturo« med ljudmi, medtem ko botri sestankujejo po gostilnah in na tej podlagi ustvarjajo nove strategije ohranjanja oblasti, kot je že pred leti v knjigi »Padle maske« razkril Kučanov že ostareli svetovalec in nekdanji zasliševalski »humanist z očali« dr. Zdenko Roter. Po skorumpiranem županu, bojda finančno pismeni šivilji, etičnem pravniku, vaškemu zabavljaču in kšeftarju z elektriko nam globoka država sedaj ponuja ekološko ozaveščenega obramboslovca. Ki, tako kot vsi prej našteti, nikoli ne bo nek samostojen faktor vodenja, ampak zgolj marioneta botrov, tj. neizvoljenih voditeljev in »nekronanih kraljev« Slovenije. Si res želimo še ene prevare in novih zapravljenih priložnosti?
*hebrejski izraz “mesija” v slovenščini pomeni “maziljenec”, v grščini se imenuje “hristos” (latinizirano: Christus)
