Piše: Miran Černec
Ko je Johann Strauss mlajši leta 1866 na Dunaju prvič javno izvedel valček Na lepi modri Donavi, je bila Evropa precej drugačna kot danes. Rusi takrat niso bili le v Ukrajini, temveč tudi na Poljskem, enotna Nemčija sploh še ni obstajala, Britanskemu imperiju je vladala kraljica Viktorija in Slovenci smo bili bolj ali manj zadovoljni podaniki presvetlega cesarja Franca Jožefa.
Kot ste morda opazili, se je odsihmal spremenilo veliko – državne meje so se premikale, vladarji in režimi so padali, a neke stvari so vendarle ostale. Omenjeni Straussov valček je denimo še danes, 157 let kasneje, osrednja točka tradicionalnega novoletnega koncerta Dunajskih filharmonikov, ki ga spremlja na desetine milijonov radovednežev z vsega sveta. Kaj ljudi tako privlači pri njem? Je to hrepenenje po dovršeni harmoniji zvokov, kakršne v sodobni »opičji glasbi«, ki jim dnevno prebada ušesa po nakupovalnih centrih, pač ne najdejo več? Je to iskanje izgubljene lepote, kakršno so evropski umetniki od Čajkovskega do Wagnerja nekoč častili v svojih skladbah, literaturi in arhitekturi? Morda nostalgija po pristni in neamerikanizirani Evropi, ki je bila še pred poldrugim stoletjem resnična luč narodov sveta? Kdove. Gotovi smo lahko le v tem, da se je naša celina v letih od nastanka slovitega valčka zelo spremenila ter da kljub vsemu napredku in materialnemu preobilju, ki ga je bila deležna, danes očitno ni sposobna poroditi več niti enega Straussa, Mozarta ali Prešerna – od časov dunajskega mojstra je namreč mnogo žlahtnega klasja na Slovenskem in drugje po Evropi prerastel plevel … Toda redko zrnje, ki ga je klasje kljub temu obrodilo, je sredi plev očitno dandanes toliko bolj dragoceno in iskano.
Zato vsem vam tam zunaj, ki se v letu 2022 niste pustili prerasti plevelu, iskrene čestitke; zna se namreč zgoditi, da nam bodo za sadove, ki jih bo naša vztrajnost porodila v prihajajočih časih, zanamci hvaležni še čez 157 let. Pa srečno 2023, Slovenci!
