Piše: Ddr. Anton Stres, teolog in filozof, upokojeni ljubljanski nadškof
Intelektualno delo je v vsakem času nujno potrebno in vsaka skupnost, politična ali kakšna druga, potrebuje jasno zavest o idejah in vrednotah, ki jo vodijo in katerim mora ostati zvesta.
To še posebej velja za tako veliko skupnost, kot je narod in njegova država, ker gre v tem primeru za pristojnosti in odgovornosti z najusodnejšimi posledicami za celotno politično skupnost in vsakega njenega člana. Poleg starševske je namreč politična odgovornost najbolj obsežna in zahtevna, česar bi se vsak politik moral jasno zavedati.
Kaj je moderna država?
Moderna država ni samodejna ali samonikla naravna, nagonska tvorba. Moderna država je zavestna idejna in kulturna stvaritev. Nastala je in se oblikovala s premišljenih humanističnih izhodišč, katerih temelj je zavest o človekovem dostojanstvu in vseh drugih vrednotah, ki iz tega dostojanstva izhajajo. Korenina te zavesti je judovsko-krščanska vera v človekoljubnega Boga, ki je človeka ustvaril po svoji podobi in ga za večno ohranitev te bogupodobnosti tudi osvobodil. Vse do sredine 20. stoletja so te vrednote bile nesporne, in četudi se jih niso vsi vedno držali, njihove veljave ni nihče spodbijal. Kljub vsej prometejski samozavesti je tudi moderni človek sprva še priznaval meje, pred katerimi se njegova spreminjevalna, manipulacijska ali pa ustvarjalna – kakor hočete – domišljija in moč morata ustaviti. Ko pa je enkrat začel Nietzsche ponavljati, da ni nič res in je zato vse dovoljeno, so se začeli majati sami temelji naše kulture. Nanjo smo bili nekoč pred svetom ponosni, vrednote zahodne civilizacije smo celo izvažali, danes pa nas prihajajo od drugod spodbujat, naj se jih držimo.
Ko se je na idejah zahodnega humanizma začela oblikovati moderna demokratična država, je Hegel to zanosno opisal v svojih predavanjih iz filozofije zgodovine: »Odkar je sonce na nebu in krožijo planeti okoli njega, ni bilo videti, da bi se človek postavil na glavo, se pravi na mišljenje, in na njem gradil stvarnost. Anaksagora je bil prvi, ki je rekel, da nous (‘um’) upravlja svet; sedaj šele pa je prišel človek do tega, da je spoznal, da mora misel upravljati duhovno dejanskost. To je bil torej sijajen sončni vzhod. Vsa misleča bitja so slavila to dobo. Tisti čas je prevladovalo vzvišeno vznemirjenje, navdušenje duha je zavelo skozi svet, kot da bi šele sedaj zares prišlo do sprave božanstva s svetom.«
Nagrade dobivajo kulturniki, ne proletarci
Nekaj desetletij za tem je Marx odločno zavrgel Heglovo misel, da ideje vodijo zgodovino. V znanih tezah o Feuerbachu govori z zaničevanjem o filozofih, ki so svet samo tako ali drugače razlagali. Treba ga je spremeniti. A najmočnejša spreminjevalna moč zgodovine niso nazori, ampak proizvodnja in menjava materialnih dobrin. Gospodarstvo in odnosi torej, povezani z njim, kjer ima lastništvo surovin, ki jih obdelujemo, ter sredstev ali orodij, s katerimi to delamo, odločujočo vlogo. To odloča o vsem drugem v življenju in mišljenju ljudi in njihovih skupnosti, zato je ponosno trdil, da s tem svojim »materializmom« − bolje rečeno ekonomizmom − postavlja svet spet na noge, ker ga je Hegel z »idealizmom« postavil na glavo. Očitno pa niti svojih privržencev ni prepričal. Komunisti so budno bedeli nad tem, kakšne nazore ljudje izpovedujejo, in so z instrumentom »verbalnega delikta« preganjali drugače misleče. Idejam so torej priznavali zelo pomembno vlogo in skrbeli za čistost svoje ideologije, kar ni v skladu z Marxovo materialistično vero v premoč družbenoekonomskih odnosov, ki določajo tudi zavest ljudi. Še več, Marxov italijanski učenec Gramsci je dal temu − z vidika marksizma krivoverskemu − početju tudi teoretsko podlago in se pravzaprav vrnil k Heglovi ideji o odločilni vlogi človekove misli, vrednot in kulture. Tako sodobni marksisti namesto proletarske revolucije izvajajo kulturno revolucijo in namesto diktature proletariata vzpostavljajo kulturno hegemonijo. Človekovo dostojanstvo pa enako teptata ena in druga. Kam to vodi, vidimo sedaj, ko se to dogaja pred našimi očmi na področju glasil, izobraževanja in kulture nasploh. Medalj ne dobivajo borci za proletarske pravice takih borcev ni več − ampak se nagrade in dodatne pokojnine podeljujejo levičarskim kulturnikom. Boj za ideje postaja vedno bolj zagrizen in nepopustljiv.
Razlika med filozofijo in ideologijo
Toda resnice, ki jo je Nietzsche obsodil na smrt, ni mogoče kar tako odsloviti. Po tem se razlikuje ideologija od filozofije. Ideologija podreja resnico praktičnemu interesu, znanost in filozofija pa priznavata nesporno avtoriteto resnici in samo njej. Ne moremo soditi mi njej, ampak ona sodi nam, pa naj se še tako trmasto trudimo, da bi jo ugnali in si jo podredili. Ima svojo lastno moč, ker je hočeš nočeš k njej usmerjen naš razum, ki se z zmoto in lažjo ne more sprijazniti. Zato pa tudi danes − kakor nekoč za Aristotela − ne more biti za človeka nič bolj osrečujočega kot to, da sme upati, da ji služi.
Opomba: To je precej spremenjeno in dopolnjeno besedilo nagovora, ki ga je imel ddr. Anton Stres na Pučnikovem simpoziju v Slovenski Bistrici po prejemu Pučnikovega priznanja za razvoj demokracije v Sloveniji.
