Piše: Peter Jančič (Spletničasopis.eu)
“Kradete čas ustavnemu sodišču in javnosti,” bi morali reči Helsinškemu monitorju Slovenije, ki od ustavnega sodišča zahteva, naj prekinejo streljanje medvedov in presodijo ustavnost. V normalnih časih bi jih v medijih ignorirali. Vsak lahko predlaga karkoli. Tudi najbolj trapaste stvari.
A o vsaki trapariji ne pišemo. A pri medvedih je za zaplet že prej poskrbel premier Robert Golob, ki je svojega ministra Uroša Brežana aprila javno pozval, naj zamrzne odločitev o “odvzemu 230 rjavih medvedov iz narave”. Premier se z ministrom ni pogovoril in poskušal najti rešitev vladi. Javno je razbobnal, da je zanj ravnanje ministra sporno. In se šele pozneje pogovoril z ministrom. Zdaj pa se je to znašlo pred ustavnim sodiščem. Največja težava Goloba je, kot smo lahko opazili že ob napovedi o takojšnjem dvigu plač sodnikom in tožilcem v začetku leta, Golob sam. Tako hude težave ima sam s seboj, da mu je ta teden pri odnosu do osamosvojitve na pomoč moral priskočiti celo Milan Kučan.
ZDRAVNIKOM BI NALOŽILI “ODVZEM STAROSTNIKOV IZ NARAVE”
Podobno ne bi bil javne pozornosti vreden predlog skupine državljanov, ki poskuša zdravnikom naložiti obveznost usmrtitve hudo bolnih državljanov, kar bo, kot so zapisali v predlog zakona, za državni proračun ceneje kot je sedanja zdravstvena oskrba umirajočih. Praviloma starostnikov. V predlogu zakona ni opaziti določb, da za te primere ne bo veljalo kazensko pravo, ki določa sankcije za umore.
“Vse kaže, da se nam obeta zakon, ki v praksi ne bo izvedljiv. Pričakujemo lahko zahtevo za ustavno presojo, morda tudi referendum. Če predlog zakona o pomoči pri končanju življenja povežemo z nedavno preložitvijo uveljavitve zakona o dolgotrajni oskrbi, lahko le potrdimo, da se dogaja boleč premik v smeri zanikanja temeljnih humanističnih načel. Morda pa lahko vse razumemo tudi kot poskus, da bi pozornost javnosti odvrnili od zastoja pri reševanju resničnih težav našega zdravstva in celotne družbe.”
MATJAŽ ZWITTER
Čeprav je predlog povsem neusklajen z zdravniki, hipokratovo prisego in kazenskim zakonodajo, so se proti široki razpravi ta teden oglasili predsednica republike Nataša Pirc Musar, predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič in sam premier Robert Golob. Klakočar Zupančičeva in Golob sta odpovedala pogovore s Pavlom Ruparjem, ker je ta na shodu upokojencev povzel pomisleke zdravstvenih organizacij, ki so na svetovni ravni odločno proti evtanaziji zaradi tragičnih izkušenj iz časov nacizma, na domači ravni pa opozarjajo, da jih ni nihče nič vprašal. Rupar je pozval Natašo Pirc Musar, naj se odpove uslugam svoje svetovalke Biserke Marolt Meden, ki se trudi uzakoniti obveznost “odvzema hudo bolnih ljudi iz narave” zdravnikom, ki jih že tako ali tako ni mogoče najti. Razburil je z oceno, da bi bil svetovalke s takšnimi idejami vesel Hitler.
Predsednica državnega zbora je Ruparja celo obtožila, da s kritiko slabo pripravljenega zakona širi sovražni govor in da je morda celo zagrešil kaznivo dejanje. Reakcija bi morala pritegniti veliko pozornost javnosti. To je poskus omejitve razprave o pomembnih javnih vprašanjih. Ali tudi poslanci opozicije ne bodo smeli svobodno razpravljati o spreminjanju ureditve, ko gre za življenje in smrt? Klakočar Zupančičeva bi morala biti prva, ki bi branila možnost najširše javne razprave. Ob idejah evtanazije razprava o ravnanju nacistov ni sovražni govor. Ravnanje nacistov je srhljiva zgodovinska izkušnja zlorabe evtanazije. Oznaka predsednice, da je spominjanje na grozote v preteklosti sovražni govor, je nevarna in skrajno nepremišljena. Rupar je precej nepomemben nekdanji politik, katerega izjave nimajo resnih posledic. Urška Klakočar Zupančič pa je drugi najpomembnejši predstavnik države. Njene izjave preprosto ne smejo biti na bistveno nižji ravni premišljenosti kot Ruparjeve.
Za lep opis vsebine dogajanja je poskrbel profesor in ugleden onkolog Matjaž Zwitter v Delu: “Vse kaže, da se nam obeta zakon, ki v praksi ne bo izvedljiv. Pričakujemo lahko zahtevo za ustavno presojo, morda tudi referendum. Če predlog zakona o pomoči pri končanju življenja povežemo z nedavno preložitvijo uveljavitve zakona o dolgotrajni oskrbi, lahko le potrdimo, da se dogaja boleč premik v smeri zanikanja temeljnih humanističnih načel. Morda pa lahko vse razumemo tudi kot poskus, da bi pozornost javnosti odvrnili od zastoja pri reševanju resničnih težav našega zdravstva in celotne družbe.”
Ko gre za prestavljanje skrbi za starostnike, poskus hitrega političnega prevzema RTV Slovenija in ustanavljanje kupa dodatnih ministrstev, sem zadnji teden javnosti predstavil, kako velikansko vsoto denarja je Svoboda investirala na trojnem referendumu, da bi lahko izpeljala te projekte. Poročilo Svobode o skoraj 200.000 evrih za kampanje je bilo na portalu Ajpes objavljeno že marca. Da so porabili trikrat več kot vsi drugi organizatorji kampanj v seštevku, ni pritegnilo pozornosti medijev. Vesel sem, da sem jih spodbudil in so številni večji mediji informacije o nesorazmernih vložkih zadnje dni le povzeli. Prav je, da se pomembna dejstva predstavijo javnosti. Da so pozabili povedati, od kod je zgodba, me ne moti.
Teden pa nam je popestril še nekdanji predsednik Milan Kučan, ki poskuša popraviti slab vtis, ki ga ustvarja vlada Roberta Goloba ob medvedih in starostnikih tudi, ko gre za odnos do ukinitve diktature z osamosvojitvijo. Kučan je predlagal postavitev spomenika osamosvojitvi na trgu pred parlamentom, kjer je zdaj spomenik revoluciji.
AKTIVISTIČNA PREDSEDNICA IN KUČAN KOT KRALJ
Vlada je v zadnjem letu ukinila Muzej slovenske osamosvojitve in nam napovedala vrnitev kipov revolucionarjev na Brdo pri Kranju. Vlada s tem podpira revolucionarne zlorabe in zločine in je proti spoštovanju temeljnih pravic in svoboščin v demokratični državi, ki so jo ljudje ubranili s krvjo pred tremi desetletji, ko je po prvih relativno svobodnih volitvah še v času Jugoslavije osamosvojitev in ustanovitev lastne države izpeljala koalicija Demos in vlada Lojzeta Peterleta.
Kučan je zaznal klavrnost ravnanja vladajočih. To poskuša popraviti s predlogom, da bi na trgu pred parlamentom postavili spomenik osamosvojitvi. Tam, kjer stoji spomenik revoluciji in kjer v bližini mrgoli spomenikov komunističnim funkcionarjem, ki niso bili izvoljeni na poštenih volitvah, ker so jih prepovedali. Denimo, Borisu Kidriču, ki se mu občasno klanja vrh SD. Pa Janezu Stanovniku, ki je bil na vso moč proti osamosvojitvi, s spomenikom ob stavbi parlamenta pa ga je počastil Zoran Janković.
Kučan je bil bolj pragmatičen kot Stanovnik in je prej sprejel realnost, da je Jugoslavije in oblasti, ki temelji na nasilju in ne volji ljudi, konec.
Na predlog se je publicist Igor Omerza odzval tako:
Kučanov predlog, da bi spomenik revoluciji nadomestili s spomenikom osamosvojitvi, (nisem sicer prepričan, ali ne bi Kučan spomenika revoluciji kot nekdanji komunist pustil) bi bilo mogoče nadgraditi s pozivom, naj vlada razveljavi tudi ukinitev muzeja osamosvojitve, prekliče eliminacijo direktorja muzeja novejše zgodovine Jožeta Dežmana in naj tudi sicer preneha z neumnimi ideološkimi čistkami in medvedjimi boji. A tako Golobovih, ki jih je sam spravil na oblast, Kučan ne bo kritiziral. Če bi, bi ga levi novinarji razglasili za pristaša Janeza Janše.
V ozadju Kučanove spomeniške “iniciative” pa je dodaten dogodek. Lani smo s Kučanovo pomočjo dobili precej politično neizkušeno predsednico Natašo Pirc Musar. Če se Kučan s svojimi silami ne bi močno potrudil, bi bil za predsednika najbrž izvoljen politično bolj izkušen Anže Logar z desne. Pa čeprav so bili proti njemu v največji medijih, ki so pri nas “pluralno” nagnjeni h Kučanu.
Nova predsednica se po izvolitvi dokazuje kot dnevno politična aktivistka. Hitro se izreka o vsem mogočem. S tem izgubljamo simbolni vrh države, ki je nad dnevno-političnimi prepiri. Nimamo kralja, kot so ga ravno okronali v Veliki Britaniji. Dobili pa smo borko za čisto pitno vodo in čisto okolje, ki na kronanje v London s soprogom poleti z reaktivnim vladnim Falconom.
Doma pa se namesto nje v vlogo predsednika postavlja Kučan.
Ki jo je tudi za to pomagal postaviti za predsednico.
