Bil je prvi mandat Jankovićeve diktature na ljubljanskem Magistratu. Ljubljana je vrela od navdušenja. Človek, ki je zadolžil Mercator, pred tem kot direktor Electe kar nekaj podjetij pripeljal do stečaja, saj jim je ostal dolžan, je sédel za dvema povsem ponesrečenima županjama za župansko mizo in si nadel župansko okrasje. Pav, ki si je dal narediti veliko zabavo, s katero je jasno pokazal, da slovenščina nima več kaj delati v Ljubljani in ki jo je plačal takrat še vanj “zaljubljeni” ali zgolj preračunljivi Joc Pečečnik, je v nas, ki se imamo za “stare” Ljubljančane, vzbudil ogromno skrb in strah.
Prvič sem imela stik z njim, ko je prišel v prostore MOL na Štefanovi odgovarjat jeznim prebivalcem Centra, kako si je zamislil prometno ureditev. Pričel je s prikazom javnega prometa, nas pa je zanimalo, kako bodo starejši prebivalci Starega trga, Mestnega trga, Nazorjeve, Wolfove… dobivali hrano, ki so jim jo dostavljali iz Doma starejših, kako bodo na dom prihajale patronažne službe, pedikerke, fizioterapevti, maserji, kako jim bodo iz trgovine dostavljali hrano ipd. Lakoničen odgovor na naša vprašanja, ki si ga je privoščil več kot očitno zakompleksani prišlek, je bil, da si bomo tisto steklenico šampanjca že nekako prinesli domov. Ko se je po tem odgovoru dvignil in se napotil ven, je zaslišal, da sem siknila, da gre za balkansko mentaliteto, zato se je vrnil in skušal razložiti svoj pogled. Sledilo je še, da ni prepoznal Špele Pretnar, saj je od nje zahteval, da se mu predstavi… Zgodba se je zaključila tako, da je z nekaterimi sklenil pakt o nenapadanju, jim zagotovil parkirna mesta, drugi pa nismo kasneje dobili v najem niti garaže pod Kongresnim trgom. Ker je nato tam ostalo lepo število prostih mest, nas je MOL le pozvala, da podpišemo pogodbo o najemu, vendar smo “odvrženi” do takrat problem nekako rešili sami in se izognili visokim stroškom najema garaže.
Moja zgodba z Jankovićem se seveda ni končala na tistem ponesrečenem sestanku, kjer nas je poskušal prepričati, da se bomo lahko z avtobusom peljali v nakupovalna središča na obrobju Ljubljane. Zgodba se je nadaljevala. Ker je Janković obljubil stadion, je potreboval zemljišča in začel se je postopek razlastitve tistih, ki zemljišča niso hoteli prodati. Med njimi je bila tudi moja stranka, ki je malo pred tem, po dolgoletnem postopku, dobila vrnjeno po vojni zaplenjeno zemljo. Ali je stadion, ki se gradi v zasebno-javnem partnerstvu, v javnem interesu, ki upravičuje razlastitev lastnikov, prepuščam vam. Kakorkoli, županu se je mudilo, mojo stranko pa je bilo preprosto strah. Grožnje, ki jih je dobivala od neznancev, so bile konkretne. Tako smo pripravili izvensodno poravnavo, MOL se je zavezala plačati 600 tisoč evrov, mi pa prepustiti MOL v last večino zemljišča, na katerem stoji danes nesrečni “največji projekt”. Po podpisu me je direktno vprašal, koliko bo znašala donacija občini. Dobil je odgovor, da ne od moje stranke in ne od mene ne pade niti en evro. Podpisano poravnavo od obeh sem hotela nesti na sodišče, da se zaključi postopek razlastitve. Janković me je spremljal do vhodnih vrat na Magistrat. Ko sva stala na podestu, me je vprašal, kam grem, in odgovorila sem mu, najprej grem v knjigarno (takrat je tam imela prostore še DZS oziroma “Drzni znanilci sprememb”) in bom kupila knjigo Ane Politkovske Putinova Rusija. Pri tem sem pripomnila, da je videti, da jo bom potrebovala, potem pa grem na sodišče in oddam poravnavo.
Sveta preproščina!
Ne sme vedno zmagovati pokvarjenost, korupcija, laž, nepoštenost, sovraštvo …
Zgodba se s tem za mojo stranko še ni zaključila. V času vračanja premoženja, kjer je o tem odločal brat neke odvetnice, Kučanove dobre prijateljice, je stanovanja v zaplenjeni hiši, navkljub pravočasno vloženemu zahtevku, Občina Ljubljana-Bežigrad prodala. Obrazložitev je bila, da je zahtevek glasil na nepremičnino, označeno s parcelno številko in ne z naslovom. Vsakdo ve, da je lastništvo v zemljiški knjigi vpisano s parcelno število in ne nazivom ulice in hišne številke. Po več letih smo dokazali ničnost kupoprodajne pogodbe, vendar je “kupec” dokazal, da je vložil v nezakonito kupljeno stanovanje, ki ga je brez gradbenega dovoljenja razširil preko vrtne lope, zaradi tega oškodovan za velike zneske. Izvedenec gradbene stroke, ki je silna vlaganja ocenjeval, je ugotovil, da “črna gradnja” ne pomeni, da je prizidek kaj manj vreden, pa četudi je na zemljišču, ki je rezervirano za gradnjo ceste. Sedaj teče postopek prodaje nepremičnine preko javne dražbe,da se poplača črnograditelj, ki je na nezakonit način kupil stanovanje. Tudi ta postopek je bil poseben. Poseben tudi zato, ker sodišče ni preklicalo obravnave, čeprav sem bila zaradi poškodbe odsotna z dela, z obrazložitvijo, da sem se v tistem tednu udeležila neke razprave. Ko sem skušala povedati, da lahko pridem na sodišče samo, če mi pri osebni higieni in oblačenju pomaga mož, ki me mora tudi peljati in da tudi on opravlja svoje delo in mi ni na razpolago 24 ur na dan, je bila javljena moja zdravnica, ki se je morala zagovarjati, ker sem bila v času bolniške odsotnosti na obravnavi, kjer je sicer sodil v senat petih trem obdolžencem. V primeru preklica te obravnave bi zastonj prišli na obravnavo najmanj 13 ljudi. Ko sem protestirala pri Odvetniški zbornici, da je nasprotna odvetnica moje zdravniško spričevalo zlorabila, prebrala podatke o moji osebni zdravnici, pa se je zgodilo, da je Odvetniška zbornica ugotovila, da sem izbirala obravnave in kršila kodeks odvetniške etike.
Foto: STA
Ko se upreš Zoranu Jankoviću, se izpostaviš šikaniranju najnižje vrste. Enako se dogaja tudi sedaj, odkar je Cerar urbi et orbi razglasil, da sem najbolj hinavska odvetnica, ker sem zastopala Vilija Kovačiča. Toliko o tem, kaj je državljanski pogum, in o tem, da se moramo navkljub zastraševanju boriti naprej. Ne sme vedno zmagovati pokvarjenost, korupcija, laž, nepoštenost, sovraštvo … Temu lahko sedaj kmalu naredimo konec. Zato vas pozivam, da namenite svoj glas Anžetu Logarju. Zaenkrat nas še ni razočaral. Dajmo mu priložnost, da pokaže, da nas tudi v prihodnje ne bo. Strah bo iz nas naredil hlapce. In tega si ne želimo, a ne?
Lucija Šikovec Ušaj
