Piše: Keith Miles
Pogosto sem slišal besedno zvezo »šampanjski socialisti«, ki se je nanašala na bogate ljudi, ki so promovirali socializem kot zdravilo za vse politične težave. Toda navadni ljudje so rekli, da ti ljudje verjamejo v šampanjec zase in v socializem za preostalo prebivalstvo.
Pred kratkim sem slišal različico tega izraza, imenovano »luksuzni komunizem«. Zdi se, da izhaja iz knjige Aarona Bastanija z naslovom Fully Automated Luxury Communism, čeprav je bil kontekst, v katerem sem slišal to besedno zvezo, nekoliko drugačen. Frazo sem slišal v kontekstu nekdanjih komunistov iz nekdanjih komunističnih držav, ki so postali zelo premožni zaradi prodaje državnega premoženja, živijo luksuzno in še vedno razglašajo socializem kot idealno družbo.
Bastanijeva knjiga je izšla leta 2019 in očitno ni upoštevala zmešnjave, v katero je svetovno gospodarstvo zabredlo zaradi pandemije in nadaljnjega tiskanja denarja s kvantitativnim sproščanjem ter obsežnim in nevzdržnim kupovanjem obveznic s strani Evropske centralne banke.
Bastanijeva knjiga si je predstavljala visokotehnološki svet, v katerem bi z avtomatizacijo prišlo do presežka ponudbe energije, delovne sile, virov in informacij, kar bi znižalo cene osnovnih dobrin. Posledica tega bi bila, da bi bil kapitalistični sistem tako obremenjen, da bi razpadel in bi ga nadomestil komunizem, ki je uspešen zaradi tehnologije. Zdi se, da knjiga sledi nekaterim idejam socialista Paula Masona v njegovi knjigi Postkapitalizem. Nobeden od njiju se ne zaveda, da je kapitalizem bolj računovodski sistem in ekonomska metoda kot filozofija, ki pomaga bolje razporejati vire v družbi prostega trga. Zdi se, da je to nepomembno, če obstaja presežna ponudba vsega, ki jo omogoča tehnologija.
Zdi se mi, da Bastani in Mason delata enako smešno napako kot Marx, ko je v Nemški ideologiji napovedal: »V komunistični družbi, kjer nihče nima enega izključnega področja delovanja, ampak se lahko vsakdo izpopolni v katerikoli panogi, ki jo želi, družba uravnava splošno proizvodnjo in tako omogoča, da danes delam eno, jutri pa drugo, da zjutraj lovim, popoldne ribarim, zvečer redim živino, po večerji kritiziram, tako kot imam pamet.«
Zdi se, da se Bastani opira na futuristične ideje takšnih, kot sta Elon Musk in Jeff Bezos, toda če bomo temelje teh kapitalističnih podjetnikov uničili s tako imenovanim luksuznim komunizmom, kako bo kdo imel spodbudo za razvoj? To je bil vedno problem komunizma in socializma. Delavni ljudje nikoli niso radi podpirali lenuhov. Davkoplačevalci nikoli niso radi plačevali za vrhunski življenjski slog komunističnih voditeljev. Njegova zamisel o luksuznem komunizmu z obiljem za vse je v najboljšem primeru naivna.
Spomnim se, da sem ob svojem prvem obisku Slovenije, ki je bila takrat del Jugoslavije, konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja opazil, da je bil edini mercedes v vasi v lasti lokalnega partijskega sekretarja. Seveda sem, ko sem bolje spoznal Jugoslavijo, ugotovil, da so bila najboljša državna stanovanja in hiše dodeljeni partijcem, pa tudi podeželske in obmorske vile so bile namenjene partijcem – in ne počitniškim taborom. Ne smemo pozabiti na potovanja v tujino z veliko časa za nakupovanje na dekadentnem Zahodu. Seveda je bilo še bolj absurdno število avtomobilov in palač komunističnega diktatorja Tita. Ne smemo pozabiti na njegov zasebni živalski vrt. Luksuzni komunizem je bil namenjen le partijskim voditeljem, ne pa ljudem.
Moški in ženska na ulici ne želita voditeljev, ki bogatijo na račun ljudstva. Zgodovina je pokazala, da se ljudstvo na koncu upre proti tem neučinkovitim sistemom, ki koristijo le peščici, četudi so množicam namenili nekaj drobtinic, ko elita postane samo sebi namen, pa naj gre za aristokracijo, totalitarno stranko ali vedno močnejšo birokracijo.
Na misel mi pride citat rimskega satirika Juvenala: »Panem et circenses« (Kruha in iger – brezplačna pšenica za rimske državljane ter drage cirkuške igre in druge oblike zabave kot način pridobivanja politične moči).
