Piše: Dr. Štefan Šumah, dipl. inž., mag. in dr. poslovnih ved
V Sloveniji se beseda lobiranje pojavlja zelo pogosto, sploh v vsakdanjem pogovoru: »Sem lobiral za to, za ono, bo treba lobirati, smo zlobirali …«. Toda kaj lobiranje v resnici sploh je?
Lobiranje se imenuje vplivanje, ko poskuša posameznik (lobist) vplivati na odločitev odločevalcev (lobirancev), ki so aktivni na področju oblikovanja in sprejemanja zakonodaje ter javnih politik, in pri tem to počne nejavno v interesu neke interesne organizacije.
Kaj je lobiranje?
V bistvu gre pri lobiranju za izražanje in zastopanje posameznih interesov tako posameznikov, skupin kot organizacij in tudi za vplivanje na odločevalce pri odločanju o teh interesih. Pri lobiranju se tako prekrivajo tri ravni: zakonita, legitimna in etična. Zakonito lobiranje pomeni spoštovanje zakona (torej ni prostora za korupcijo); legitimno pomeni upoštevanje odredb etičnih kodeksov združenj lobistov; etično pa upoštevanje družbenih interesov.
Pogosto pa lobiranje prestopi meje zakonodaje, neuradno lobiranje pogosto preide v nelegitimno lobiranje in tudi v korupcijo. Prihaja pa tudi do težav tako z nerazumevanjem lobiranja kot tudi z nespoštovanjem okvirja, ki predpisuje delovanje lobistov. Če torej razumemo lobiranje kot stalen ali trajen in neposreden poskus vplivanja na procese odločanja, hkrati pa se upoštevajo načela, navedena v prejšnjem odstavku, potem lahko razumemo, kako pomembna je ustrezna zakonodaja, ki ureja lobiranje, in kako pomembno je, da se ta zakonodaja ustrezno spoštuje.
Slovenska predstava o lobiranju
Lobiranje sodi v politiki in sploh v javnem življenju med zelo slabo razumljene in napačno predstavljene dejavnosti. Ne le v širši javnosti, tudi med javnimi funkcionarji se lobiranje zelo pogosto preprosto enači s korupcijo ali – vsaj po učinkih – z družbeno škodljivim delovanjem. Zato ne preseneča, da mnogi – vključno z visokimi političnimi osebnostmi v svetu in tudi pri nas – pravijo, da nočejo imeti opravka z lobisti. Prepričani so, da je to negativno delovanje, ki škoduje širšim družbenim interesom kakor tudi njihovemu ugledu. V realnosti pa se jim seveda ne morejo izmakniti.
Lobiranje kot zakonito, etično in legitimno sicer ni posebno pogosta tema v medijih v Sloveniji, se pa pogosto pojavlja beseda lobiranje v medijih, sploh v zadnjem času, ko so se delila komisarska mesta v EU. Vendar pa je tu beseda lobiranje zlorabljena, saj je pri teh »dogovorih« šlo za kupčkanje, dogovarjanje, mešetarjenje, če hočete, tudi kravje kupčije. Nikakor pa ne za lobiranje, kot so govorili naši politiki. Prav tako je beseda lobiranje pogosta tudi v vsakdanjem pogovoru: »lobiral sem za to, za ono … smo že začeli lobirati … lobirati bo treba …«. Izraz »bomo zlobirali« se torej na lokalni ravni uporablja zelo pogosto, pa naj gre za dodelitev občinskih stanovanj, direktorskega mesta lokalnega javnega zavoda ali pa občinskega denarja kakšnemu društvu. Zelo verjetno pa je tudi, da ti, ki izraz pogosto uporabljajo, sploh ne razumejo bistva lobiranja, ampak je zanje lobiranje le navadno mešetarjenje z različnimi delovnimi mesti in vplivanje na občinske razpise.
Posledično pa pojem lobiranje izgubi dejanski pomen in se mu pripisuje vse drugo (negativno), kot dejansko je. Zato ima tudi sama beseda lobiranje običajno negativen prizvok, mnogi pa lobiranje celo enačijo z eno od oblik korupcije. Vendar pa je lobiranje samo po sebi, če se drži zakonskih okvirov ter pravil in če ga izvajajo registrirani lobisti, čisto zakonita zadeva. Seveda pa lahko lobisti delujejo tudi zunaj teh okvirov ali pa lobiranje izvajajo neregistrirani lobisti z nezakonitimi prijemi, pri tem pa je to delovanje dobro skrito pred javnostjo. Tu pa lahko pride do posledic, ki jih ljudje čutijo, ne poznajo pa vzrokov zanje, končna posledica pa je lahko tudi, če že ne ugrabitev države, pa vsaj ugrabitev posameznega podsistema države s strani interesnih skupin.
Kakšno mnenje imamo Slovenci o lobiranju
V Sloveniji se sploh za zdravstveni sistemu pogosto omenja, da je ujetnik interesnih skupin, podobno velja tudi za del državne infrastrukture. Ali so k temu pripomogli tudi lobisti ali pa samo dovolj močne posamezne interesne skupine, pa je drugo vprašanje. Vpliv lobistov in lobijev na zakonodajni proces sam po sebi ne bi bil sporen (v bistvu je to osnovna naloga lobistov), če bi lobiranje potekalo transparentno in v skladu z zakonom, vendar pa prihaja do izigravanja pravil in mreže v ozadju dejansko poskušajo ugrabiti (oziroma so jo že) državo oziroma posamezne sektorje. Prikrito lobiranje je − enako kot korupcija − večsmeren proces. Na eni strani je iskalec koristi, na drugi je ta, ki korist daje (v obliki prirejenih zakonov, prirejenih razpisov, različnih koncesij itd.). Oba se zavedata dejanja, ki ostane skrito, saj imata oba od tega korist. Tretji člen v verigi pa so vsi drugi, oškodovanci. Če tako dogovarjanje vsako še ni kaznivo dejanje, pa je vseeno neetično in škoduje gospodarskemu in političnemu razvoju družbe.
Sodeloval sem pri raziskavi, kjer se je raziskoval odnos Slovencev do lobiranja. Pri lobiranju se lahko hitro opazi razlika med legitimnim in nelegitimnim pristopom. In posledično se je, kar zadeva odnos anketirancev do lobiranja, pokazalo, da ima lobiranje v Sloveniji zelo negativno konotacijo. Seveda je bil vzorec premajhen, da bi lahko statistično značilno trdili, da imajo ljudje do pojma lobiranje zelo negativen odnos in da ga enačijo predvsem z negativnimi pojmi, torej tudi s korupcijo, kupčkanjem pod mizo in nekim pollegalnim dogovarjanjem, tudi s korupcijo. Vendar pa raziskava, četudi na omejenem vzorcu, na to nakazuje. Lahko bi rekli, da imajo anketirani na lobiranje moralističen pogled, ki je bolj čustven kot pa realen, če gledamo s pravnega vidika.
In kako urediti lobiranje
Seveda je to pogojeno s še vedno zelo skromno zakonodajo na tem področju, saj ta še vedno omogoča delovanje celi vrsti »lobistov«, ki delujejo prek vez, poznanstev in mrež v ozadju. Torej še vedno, po domače rečeno, »lahko porihtajo določene zadeve«. Zato je v povezavi s tem pogosto slišati besedne zveze: »treba je lobirati«, »bomo zlobirali«, tudi v poveza z zanimivimi službami oziroma delovnimi mesti, gradbenimi dovoljenji, posli z občino in državo … In seveda, ker se beseda »lobiranje« zlorablja tudi za zadeve, pri katerih ne gre pravzaprav za nič drugega kot za pridobitev osebne koristi, je ta beseda dobila slab sloves, negativno konotacijo. Zato bi lahko mirno trdili, da je beseda »lobiranje« prepogosto zlorabljena, zlorabljena tako s strani samooklicanih »lobistov« kot tudi v vsakdanjem pogovoru.
Kako to urediti? Možnosti je pravzaprav malo. Najprej bi bilo treba pripraviti ustrezno zakonodajo. Nekaj členov v zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije očitno ne zadostuje, saj se nelegitimne prakse venomer ponavljajo, sploh na lokalni ravni. Mogoče bi bilo smiselno uvesti celo samostojen zakon o lobiranju, kjer bi bile tudi ustrezne prekrškovne in kazenske določbe. Če bi status oziroma način lobiranja obdržali v obstoječem zakonu, pa bi bilo tega smiselno razširiti oziroma novelirati z dodatnimi členi, ki bi lobiranje še podrobneje urejali, in mu dodati tudi kazenske določbe. To pa je treba uporabljati, kar za zdaj pri nas še ne deluje. Vsekakor pa bi bilo treba Komisiji za preprečevanje korupcije (KPK) dati več pooblastil, moči in možnosti sankcij. Tako kot sedaj ugotavljajo mnogi komentatorji, je KPK brezzobi tiger, ki sicer lahko opozarja, ne more pa ukrepati oziroma so njeni ukrepi zelo omejeni.
Drugi tak ukrep bi lahko bil, da bi se kot lobistične organizacije morale registrirati oziroma vpisati v register lobistov tudi različne nevladne organizacije, tudi predvsem svetovalna podjetja, različne interesne skupine in združenja pa tudi vplivni posamezniki s široko mrežo poznanstev, ki sedaj dejansko sistem izigravajo in izkoriščajo pomanjkljivo zakonodajo. Prav tako bi bilo treba ustanoviti lobistično zbornico, ki bi skrbela za izobraževanje in licenciranje lobistov ter morebiti tudi kaznovanje tistih, ki ne bi spoštovali kodeksa lobistov. (Se nadaljuje)
