Tridesetega septembra so državljani Republike Makedonije z množičnim bojkotom referenduma za spremembo ustavnega imena naše države končno dokazali, da si zaslužijo samostojno in suvereno državo.
Narod je pokazal, da je pogodba med Zaevim in Ciprasom samo mrtva črka na papirju, v trenutku, ko je 1,2 milijona volivcev ostalo doma, samo 666.000 (naključna in čudna številka je to) pa jih je prišlo glasovat na referendum. Od tega malega, hudičevega števila jih je samo nekaj nad 600.000 glasovalo »za« spremembo ustavnega imena države, a tudi to število ni relevantno, če ga pogledamo v luči ogromnega števila volilnih nepravilnosti, ki so jih opazili v času glasovanja.
Kar velikokrat se je zgodilo, da je statistika za udeležbo v albanskih etničnih okoljih pokazala, da je tudi po 50 odstotkov volilnih upravičencev prišlo in glasovalo v zadnjih tridesetih minutah pred zaprtjem volišč in preprost matematični račun pokaže, da se je na ta način glasovalo na vsakih 5 sekund, zato se postavlja logično vprašanje: Kako bi lahko dosegli to hitrost brez poneverjanja in polnjenja volilnih skrinjic? Strokovnjaki so matematično izračunali, da so s petimi, šestimi, sedmimi volivci na minuto na našem referendumu poneverili nad 50.000 glasov, pretežno na območjih, kjer živijo Albanci.
Vendar to sedaj ni več pomembno. Falsifikat ni uspel, Makedonija je referendum bojkotirala in dobila bitko, enakovredno brexitu ali zmagi Donalda Trumpa. Rešili smo se na čisto lenoben način, tako da smo ostali doma in ne počeli ničesar. Pa še to nam sedaj hočejo ukrasti.
Zdi se, da nam nihče od zunaj noče čestitati, ker smo ohranili svojo identiteto, in čeprav referendum po vseh zakonskih in ustavnih parametrih ni uspel, ker pač ni dosegel potrebnega kvoruma 51 odstotkov glasov, ampak le 36,9 odstotka, sta Evropska unija in njen komisar Johannes Hahn čestitala premierju Zaevu za osvojeno zmago z 90 odstotki tistih, ki so glasovali »za«. Da, toliko jih je bilo, 90 odstotkov od 666.000, ki so prišli na referendum. Vendar ne bi smel nihče tega jemati za uspešno, kar sta potrdila tudi Državna volilna komisija in OVSE.
Sedaj imajo birokrati iz EU novo nalogo. Prikazati želijo, da se je narod odločil za spremembo imena, zato izjavljajo, da se mora ime spremeniti v parlamentu, zato pritiskajo; s podkupovanjem ali z izsiljevanjem morajo dobiti še 10 glasov opozicijskih poslancev, da bi s tem pridobili potrebno dvetretjinsko večino 81 poslancev, s čimer bi sploh lahko spremenili ustavo in s tem tudi ime.
Poglejte samo, kako te ljudi briga za demokracijo, ko računajo, da je deset izsiljenih ali podplačanih poslancev več vrednih od 1,2 milijona državljanov, ki so odločili, da bodo množično organizirano bojkotirali spremembo imena.
V tem trenutku sicer kaže, da jim to ne bo uspelo, zato bodo verjetno zahtevali nove volitve, na katerih želi oblast dobiti 81 poslancev (kar je na podlagi izračunov nemogoče) in na ta način spremeniti ime države iz Republike Makedonije v Republiko Severno Makedonijo.
Ne verjamem, da jim bo uspelo spremeniti ime, vendar se bojim, da jim je nekaj že uspelo. Za vedno so razdelili narod na način, znan iz sosedstva.
Leta 1918 so v Črni gori razpisali referendum, na katerem so ljudje odločali, ali naj se dežela pretopi v Srbijo ali naj bo s Srbijo konfederacija. Tisti, ki so glasovali z belimi listki, so bili za pretopitev, volivci z zelenimi pa so bili za konfederacijo. Prve so klicali »bjelaši«, druge »zelenaši«.
Sto let kasneje ta razdelitev v Črni gori še vedno obstaja. V pogovorih še vedno lahko slišiš, da je nekdo iz »bjelaške ali iz zelenaške družine«. Razkol se je v vseh teh letih tako poglobil, da sta iz enega naroda nastali dve etnični skupini, čeprav v vsem identični druga drugi; danes se ljudje v Črni gori opredeljujejo za Srbe in Črnogorce. Imajo isti jezik, isto vero, zgodovino, kulturo, nekateri bi cinično dodali tudi, da so enaki tudi v lenobi, recitirajo isto poezijo, tako eni kot drugi igrajo na gusle. Isti so, a tako različni, da se celo tepejo med seboj zaradi svojih opredelitev. Poznam celo dva sorojenca, od katerih je eden Srb, a drugi Črnogorec.
Bojim se, da je zadnji referendum prinesel podoben pojav tudi v makedonsko družbo. Politični razkol pri nas je postal tako globok, da imamo vse manj skupnih lastnosti, čeprav smo isti narod! Oblast je razkol namerno povečala še s politično kampanjo, v kateri nas je delila na Evropejce in Makedonce. Mi smo eno in drugo! Tako Evropejci kot Makedonci! Prav tako kot so v Črni gori tako Srbi kot Črnogorci …
