Piše: dr. Metod Berlec
Letošnje praznovanje velike noči si bo vsak zapomnil po svoje, a dva dogodka sta jo nedvomno zaznamovala. V prvi vrsti je bilo to sojenje prvaku opozicije Janezu Janši v času velikega tedna, kot drugo pa smrt že dolgo bolehnega papeža Frančiška na velikonočni ponedeljek.
A pojdimo k slovenskemu dogajanju. Pred sodiščem v Celju se je tako prejšnjo sredo kot v petek zbrala velika množica slovenskih demokratov, domoljubov in poštenjakov. V pretežni meri preprostih ljudi, ki so ogorčeno protestirali proti temu, da tranzicijska levica že leta in leta brezsramno zlorablja sodstvo v politične namene, ga spreminja v t. i. krivosodje brez ugleda. Tega je junija 2023 simboliziral prizor, ki se je zgodil na nogometni tekmi v ljubljanskih Stožicah, ko sta si skoraj v objem skočila korupcije osumljeni ljubljanski župan Zoran Janković in predsednik vrhovnega sodišča Miodrag Đorđević.
Na to je na Nova24TV spomnil nekdanji sodnik Zvjezdan Radonjić. »Pet metrov stran je na častni tribuni sedel največji narkodiler v državi, predsednik Pahor pa 15 metrov po vertikali vstran. Zdaj glejte, kaj mora predsednik države gledati pred sabo – se pravi, na petih kvadratnih metrih imate predsednika vrhovnega sodišča, vrhunskega tajkuna in zraven še osebo, ki je zdaj že pravnomočno obsojena zaradi ‘dilanja’ ogromnih količin mamil.« »A se nič ne zgodi,« je ob tem pripomnil voditelj oddaje Kdo vam laže? Boris Tomašič. »Ja, se. Dogaja se, da oni bogatijo,« je pripomnil gost oddaje, ki zadnja leta na lastni koži doživlja kalvarijo, ker se je uprl sodni mafiji, da bi krivo sodil.
Krivemu sojenju so se pretekli teden uprli vsi, ki so protestirali pred celjskim sodiščem. Vsi, ki že leta v medijih opozarjajo, opozarjamo na zlorabo sodstva v politične namene. Za to zlorabo se kar nekoliko presenetljivo ni odločil senat celjskega sodišča. Na veliki petek je ravnal tako, kot bi morali vsi, ki delujejo v slovenskem pravosodju, sodstvu. Profesionalno in strokovno. Janšo in soobtožena Branka Kastelica in Klemena Gantarja je oprostil očitkov zlorabe položaja pri nepremičninskem poslu v Trenti.
Seveda gre za odločitev, ki je bila edino logična, saj je šlo za politični konstrukt, sodno farso, ki jo je pred poldrugim desetletjem sprožil takratni predsednik t. i. protikorupcijske komisije Goran Klemenčič, nadaljevalo pa tožilstvo. V konkretnem primeru tožilec Boštjan Valenčič, ki bi moral svojo energijo usmeriti v primer Litijska, kjer je šlo za veliko oškodovanje javnega denarja, a je raje zgubljal čas za zadevo, kjer ni bilo prav nobenega oškodovanja. Kot pravi vojak revolucije. Zato se je mogoče strinjati z Janšo, ki pravi, da pravi boj še ni končan. Boj s t. i. globoko državo. Nova preizkušnja bo že referendum 11. maja. Štel bo vsak glas …
