Piše: Jože Biščak
Ste se kdaj vprašali, zakaj so levičarji tako agresivni? Zakaj je njihova retorika sovražna? Zakaj nekdanji šef zveze komunistov Milan Kučan na proslavi ob dnevu državnosti ni nosil značke s slovensko zastavo, ampak rdeči Triglav s kolesom? Zakaj je 166 (ali 167) »intelektualcev« napisalo pismo voditeljem EU v zelo napadalnem jeziku? Zakaj Jaša Jenull tako neartikulirano kriči v mikrofon, zmedene in z levo ideologijo radikalizirane najstnice pa ob tem na Prešernovem trgu malodane omedlevajo? Zakaj so telesni gibi sindikalistov na protestih tako shizofreni? Zakaj aktivisti LBGT norijo, ko slišijo za jedrno družino? Zakaj voditelji na nacionalni televiziji doživljajo strese, ko jim konservativni sogovorec na drugi strani povsem mirno odgovarja z besedami, ki imajo rep in glavo? In zakaj levičarji drugih ljudi nikakor ne pustijo, da bi v miru delali in živeli? Njihovo obnašanje, razmišljanje in besednjak lahko povsem znanstveno razložimo, dokazi o tem se kopičijo stoletja do današnjega dne. Tudi v Sloveniji.
A najprej razčistimo, da ne bomo spet deležni očitkov o nekakšni konservativni pristranosti in manipulativnosti. O raziskavi (nanjo vsake toliko časa spomni portal Ameriški mislec) je poročala tudi revija Atlantic, ki ima več kot 150-letno tradicijo in je zelo, zelo levo usmerjena. Seveda je želela minimizirati rezultate znanstvenikov, ki so kontinuirano in v daljšem časovnem obdobju preiskovali človekovo obnašanje glede na politično prepričanje. Ampak dejstvo je neizpodbitno: politično konservativni (desničarji) so srečnejši, pozitivnejši in pravičnejši od liberalcev (levičarjev).
Rezultati, ki so jih trije raziskovalci (Barry R. Schlenker, John R. Chambers, Bonnie M. Le) objavili v Časopisu za raziskovanje osebnosti, so bili za marsikoga presenečenje. Do zdaj je veljalo, da imajo konservativci zelo slab SWB (vpliv politične usmeritve na človekovo počutje in obnašanje): da so togi, nazadnjaški, prestrašeni in nesamozavestni. Raziskava je ovrgla taka prepričanja in pokazala prav nasprotno: desničarji so osebnostno bolj zavzeti (odgovornost, samonadzor), bolj moralni (religioznost, niso strpni do kriminala) in pravičnejši od levičarjev. Skratka, konservativci so srečnejši in pozitivnejši ljudje, kar je neposredna posledica vere v tradicionalne vrednote.
Univerzalne vrednote ljudi osrečujejo
Desničarji smo, ker imamo zelo stare in univerzalne vrednote, srečnejši, pozitivnejši in pravičnejši ljudje, medtem ko so levičarji, ki si vsak dan izmišljujejo nove in nove vrednote, zagrenjeni, togi, negativni in sovražni. Tudi zato so bile zahodne kapitalistične demokracije v zgodovini gospodarsko ali kako drugače uspešne. Povedano drugače: desničarji pravičnost in miroljubnost živimo, levičarji samo govorijo, in to izključno o nepravičnosti, njihove besede so sovražne do drugače mislečih, spodbujajo zatiranje in omejevanje drugih. In na tej točki pridemo tudi do raziskave Andrewa Newberga in Marka Roberta Waldmana.
V svoji knjigi Besede lahko spremenijo vaše možgane razkrivata, kako lahko besednjak poškoduje možgane. Zato bodite pozorni na besednjak, ki ga uporabljajo medijski mainstream, levičarski politiki in aktivisti: z njim želijo običajnim ljudem (volivcem) zadati trajne možganske poškodbe. Samo poglejte denimo, kdo protestira proti vladi; gre za neuravnovešene ljudi brez samonadzora nad svojimi dejanji. Oni dnevno doživljajo fizični in čustveni stres, zato bi bili usmiljenja vredni, če ne bi povzročali (materialne in drugačne) škode drugim, skušali celo spreminjati družbeni sistem in Slovenijo vrniti v socialistične čase. Zato se tudi strpnost dobromislečih mora nekje končati, ker obstaja meja, ki je progresivni kulturni konformisti ne smejo prestopiti, saj bi s tem ogrozili varnost in svobodo vseh.
Človek obrača, Bog obrne. Zato na koncu vedno zmaga dobro.
Jože Biščak je glavni in odgovorni urednik tednika Demokracija, dolgoletni raziskovalni novinar, od leta 2020 pa tudi predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev in avtor treh knjig.
