2.6 C
Ljubljana
nedelja, 22 decembra, 2024

Levica desni konservativizem dojema kot duševno bolezen

Piše: Mitja Iršič

Ljudje so se skozi evolucijo razvili v kontekstu intenzivne konkurence med različnimi skupinami. Skupin, sestavljene iz zvestih članov, so bile pogosteje uspešne kot skupine, ki so jih sestavljali nezvesti člani. Zato so selektivni pritiski izklesali človeške misli v izrazito zveste svoji skupini (pa naj bo to družina, narod, etnična skupina, vera, politična stranka ali nogometni klub). Nikjer pa se ta lastnost ne pokaže bolj kot v politiki – tej družboslovni človeški dejavnosti, ki v nasprotju nogometnimi tekmami dejansko kroji naše življenje.

V nedavni metaanalizi so liberalci in konservativci pokazali podobne ravni strankarske pristranosti, a je bilo za odtenek več tribalističnih kognitivnih tendenc (te se pogosto pripisujejo desnim konservativcem, npr. nestrpnost do drugačnih ljudi), zaznanih ravno pri levih liberalcih. Bolj fascinantno kot to, da so tudi liberalci iracionalno zvesti svojemu »plemenu«, pa je to, da se svojih predsodkov ne zavedajo, saj jih medijsko-politični konglomerat doma in po svetu bombardira s fantazmo, da imajo vedno prav – da so oni progresivna luč, ki nas bo pripeljala iz mraka konservativizma. Kateri človek si tega ne bi želel slišati?

Tako je nedavno Urška Klakočar Zupančič v oddaji Marcel na RTV Slovenija delila svoja mnenja o konservativizmu. Na Marcelovo vprašanje o tem, zakaj je čedalje več mladih moških desno konservativno usmerjenih, je Klakočarjeva  izjavila, da so moški morda desno konservativni, ker »niso razsvetljeni«, a hitro dodala, da se ona druži z razsvetljenimi moškimi. Po njenem mnenju se morda desno konservativni moški »čutijo ogroženi, morda se moški ob tem, ko dejansko prihaja več žensk na visoke položaje, počutijo ogroženi in se pač zatekajo k tradicionalnim vrednotam, k nekemu nazadnjaštvu, ne vem«. Če se moški obračajo na desno v smislu nekega političnega prepričanja ali nekega tradicionalizma, pa je treba razmisliti, kaj počnemo narobe. Vzgajati moramo prave moške. Močno upa tudi, da se bodo mladi Slovenci odločili za sprejemanje, za multikulturnost, »absolutno pa ne za sovraštvo, ki ga sejejo tisti, ki nimajo drugih argumentov«.

Leva »sredina« je torej prepričana,  da je desni konservativizem in tradicionalizem nekakšna napaka – nekaj, kar je posledica psiholoških težav.

Takšne misli so seveda komično tribalistične, a nikakor izjema v svetu slovenske progresivne socialistično-liberalne politične scene. Spomnimo na besede predsednika vlade, ki je pred volitvami kar celotno desno politično opcijo, ki je takrat tvorila jedro vlade, označil za fašizem. Spomnimo na propadlega politika LMŠ Braneta Golubovića, ki je nekoč na nacionalki dejal: »Lejte, ljudje spregledajo. Ljudje se spremenijo. Imamo novinarja, ki je pisal za desne časopise in je danes normalen novinar.« Se pravi v Golubovićevem svetu, ki je bil tudi svet LMŠ, danes pa podedovano svet Gibanja Svoboda, poznamo desne in normalne novinarje.

Leva »sredina« je torej prepričana, da je desni konservativizem in tradicionalizem nekakšna napaka – nekaj, kar je posledica psiholoških težav, oni, razsvetljeni liberalci, pa nas bodo spravili na pravo pot progresivnih vrednot. Leva politika si nasprotnega političnega pola ne predstavlja kot partnerja za razvoj, z drugačnimi ideološkimi pogledi na svet, ampak za škodljivca, ki ga je treba premagati, zatreti, njegove misli pa preganjati in cenzurirati v dobro ljudstva. V takšni klimi pač ne more priti do sodelovanja, kakršno je bilo partnerstvo za razvoj v prvi Janševi vladi. Srednje poti, kot je bila takrat, preprosto ni. To je pomembno, če pomislimo, da bodo kmalu državnozborske volitve (upoštevajoč pospešeno stopnjo razpadanja Golobove vlade). Volivci morajo razumeti, kakšno igro se gre leva politika: če niso zadovoljni z zdajšnjo obliko vladanja oz. želijo še kdaj drugo politično pot, morajo desnici dati dovolj glasov, da ta sama sestavi koalicijo. Koalicij, kot so bile tri Janševe vlade z levimi elementi, ne bo nikoli več. Leva politika je popolnoma ideološko homogena in izolirana od drugačnih idej – drugo stran vidi kot duševno bolno, za svoje napake je slepa. Ta status quo pa lahko presekajo le volivci, ko jim bo enkrat končno dovolj. Potem pa se bo tudi levica prebudila iz omame prazgodovinskih nagonov.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine