Piše: dr. Andrej Umek
V evropski zgodovini poznamo številna temačna obdobja, ki smo jih Evropejci z vero v človeka in njegove temeljne pravice bili sposobni preseči. Ne bom posegal daleč nazaj, a če pogledamo samo zgodovino dvajsetega stoletja, bo še tako površen opazovalec zaznal pojav, ki ga imenujemo ideološki totalitarizem.
Ta je človeka degradiral na raven domače živali, ga izkoriščal, zatiral in mu odrekal vse človekove pravice ne glede na njegovo barvo ali ime. Znani so tako totalitarizmi fašistično-nacističnega tipa, ki jih večina uvršča na skrajno desno stran političnega spektra, in totalitarizem komunističnega tipa, ki ga večina uvršča na skrajno levico. Ne glede na to, kam, na levo ali desno, katerega od teh totalitarizmov uvrščamo, imajo vsi iste značilnosti: maloštevilno ideološko pravoverno elito, zvesto velikemu vodji, politično policijo in prav vseeno je, ali se ji reče Ozna ali Gestapo ali še kako drugače, koncentracijska taborišča od Teharij, Roga do Auschwitza in številna prikrita grobišča zunajsodno pomorjenih. Evropejci smo zlo ideoloških totalitarizmov s koncem devetdesetih let preteklega stoletja, vsaj upam, dokončno premagali.
Po zmagi nad še zadnjim od teh totalitarizmov, kako je do nje prišlo, v svoji knjigi Victory (Zmaga) opisuje Peter Schweizer, je v Evropski uniji prevladalo prepričanje, da so resnična demokracija, spoštovanje človekovih pravic in enakopravnost vseh ljudi mogoči samo v enaki oddaljenosti, ekvidistanci od katerega koli totalitarizma. Zato je evropski parlament sprejel, za nekatere od nas nekoliko kasno, 19. septembra 2019 in to z veliko večino, resolucijo Importance of European Remembrance for the Future of Europe (Pomen evropskega spomina za prihodnost Evrope). V njej je jasno poudarjeno pričakovanje, da Evropejci nikoli ne bomo pozabili popolnega razčlovečenja in strahot, ki so jih trije totalitarizmi v preteklem stoletju povzročili na evropskih tleh. Nadalje je izraženo pričakovanje, da se bomo Evropejci jasno distancirali od teh totalitarizmov, katerega koli od njih. To pomeni, da bomo ohranjali ekvidistanco do vseh treh pojavnih oblik totalitarizma. Kot prepričan demokrat sem to resolucijo z veseljem pozdravil, saj sem prepričan, da demokracija lahko deluje samo v ekvidistanci do treh totalitarizmov. In edino delujoča demokracija lahko meni, moji družini, Slovencem in vsem Evropejcem zagotavlja boljše razmere, kot smo jih bili deležni v preteklem stoletju. Vendar je kmalu sledilo ne majhno razočaranje, slovenski državni zbor te resolucije še do danes ni sprejel. Res je, da to še lahko naredi, in upam, da bo to tudi storil, saj upanje umira zadnje.
Edino delujoča demokracija lahko Slovencem in vsem Evropejcem zagotavlja boljše razmere, kot smo jih bili deležni v preteklem stoletju.
Ker sem prepričan, da je prihodnost Evrope in z njo Slovenije od ekvidistance do vseh totalitarizmov, so me v zadnjem času negativno presenetili nekateri prispevki v slovenskih »main stream« medijih, ki kažejo na bistveno pomanjkanje ekvidistance. V tej kolumni bom omenil samo dva. V zadnji Sobotni prilogi časnika Delo je g. Branko Soban objavil članek z naslovom Strah pred črko F, kjer naj bi črka F označevala fašizem. Z gospodom Sobanom se strinjam, da so v zadnjem času v Evropi dogodki in procesi, ki nakazujejo možnost obujanja fašizma. Tudi jaz jih spremljam z bojaznijo. Ampak ravno tako v Evropi potekajo dogodki, ki nakazujejo možnost obujanja komunizma. Zakaj torej v članku g. Sobana ni črke K? Mislil sem in še vedno mislim, da članek g. Sobana ne spoštuje, ali vsaj ne v zadostni meri, načela ekvidistance, temeljnega načela torej, na katerem temelji moderna Evropa. Prepričan sem bil, da je edino pravilno, da se na članek g. Branka Sobana odzovem in pokažem na pomanjkanje ekvidistance v njem. Napisal sem svoj odziv in ga poslal na Delo v objavo in res me je neprijetno presenetilo, da odgovorni na Delu mojega prispevka niso želeli objaviti. Zaman se sprašujem, ali je za odgovorne na Delu ekvidistanca še tisti temeljni kamen, na katerem Evropa gradi svojo prihodnost, ali te ne vidijo v približevanju enemu od totalitarizmov ne glede na to, s katero črko se začenja. Sprašujem se, kje je moja svoboda govora.
Drugi tak dogodek, ki vsaj zame kaže na nespoštovanje načela ekvidistance, je bil komentar g. Berganta v sobotnem Dnevniku RTVSLO. V njem je sedanjo vlado Republike Slovenije označil za sredinsko. To je lahko njegovo mnenje. Ampak objektivni opazovalec ne more prezreti, da vidni predstavniki te vlade zase trdijo, da so ponosni nasledniki enega od totalitarnih sistemov in da ministri te vlade hodijo na proslave ustanovite jedrne skupine enega od že omenjenih totalitarizmov. Mnenje, ali je taka vlada res sredinska ali spoštuje načelo ekvidistance do vseh totalitarnih sistemov, pa naj si vsak bralec te kolumne ustvari sam.
Nesporno je dejstvo, da je svobodna in demokratična Evropa in z njo Slovenija nastala in obstaja na načelu ekvidistance do vseh totalitarnih sistemov, ki so nam v preteklem stoletju prizadejali toliko zla. Moja želja je, da bi čim več Slovencev ne glede na njihovo strankarsko pripadnost ali preferenco sledilo konceptu ekvidistance in da bi jih mediji v tem podpirali.
