Piše: dr. Matevž Tomšič
Vsak oborožen konflikt na Bližnjem vzhodu izzove med evropskimi levičarji izbruh protiizraelskih sentimentov. Tako je tudi sedaj, ko že več mesecev traja intervencija izraelske vojske v Gazi, ki jo je izzval napad Hamasovih teroristov na jug te države in pokol več kot tisoč civilistov (večinoma Izraelcev, a tudi državljanov številnih drugih držav). Zanje je namreč država Izrael izključni krivec za nasilje v tem koncu sveta, in to že vse od njenega nastanka leta 1948, ki mu je tedaj sledila takojšnja agresija njenih arabskih sosed. A to, da si velik del muslimanov ves čas prizadeva za izbris judovske države s svetovnega zemljevida, ne vpliva na njeno stalno demoniziranje s strani dela evropske (in v manjši meri ameriške) javnosti.
V Sloveniji je tozadevna situacija še bolj ekstremna. To je mogoče pojasniti s še vedno močno dediščino neuvrščenosti iz komunističnih časov, ko so se jugoslovanski oblastniki bratili z najrazličnejšimi diktatorji iz tretjega sveta, tudi s tistimi iz arabskih držav; medtem ko je Izrael veljal za sovražno državo. In vemo, kako močno nostalgijo goji znaten del slovenske levice do nekdanje države in njenega režima. Zato še vedno reciklira »neuvrščeni« pogled na mednarodne odnose, z istimi pozitivci in negativci, žrtvami in rablji. Izrael, ki je edina država z razvito demokracijo in tržnim gospodarstvom na Bližnjem vzhodu, je v tej shemi razumljen kot del »imperialističnega« in »izkoriščevalskega« Zahoda.
Tako so tudi ob aktualnih spopadih ti levičarji dvignili svoj pravičniški glas. Sedaj so organizirali celo peticijo pod imenom Dost je!. Podpisniki se zavzemajo za trajno končanje izraelskih napadov na Gazo, Zahodni breg in Vzhodni Jeruzalem; od vlade pa zahtevajo nič manj kot to, da prekine stike z Izraelom in da Evropski uniji predlaga sankcije proti njemu. Pobudnik peticije je ultralevičarski tednik Mladina, na seznamu podpisnikov pa prevladujejo »običajni osumljenci«, tj. razne javne osebnosti, ki so po svoj pogledih sorodne temu mediju in se redno podpisujejo pod pamflete, usmerjene proti desnici na splošno in še posebej proti Janezu Janši.
Opraviti imamo torej z zelo selektivnim človekoljubjem; takim, ki sočustvuje samo s tistimi skupinami, ki po novolevičarskih ideoloških klasifikacijah sodijo v kategorijo žrtev. Na podoben način obsojajo tiste, ki so vnaprej označeni kot storilci. Ne gre torej konkretna dejanja, ampak za pripisan status.
Izjave in zapisi avtorjev peticije so polni srce parajočih besed o trpljenju Palestincev in krivicah, ki naj bi jih bili deležni zaradi izraelskega terorja. A zelo težko verjamemo v iskrenost njihovega človekoljubja. Ti, ki sedaj udrihajo čez Izrael zaradi njihovega početja v Gazi, namreč do kakšnih drugih žrtev, ki so jih povzročili dejansko nedemokratični in zatiralski režimi, ne kažejo posebnega sočutja. To velja denimo za žrtve komunističnega nasilja. Še več, mnogi od njih relativizirajo ali celo opravičujejo komunistične zločine in izražajo bolj ali manj prikrite simpatije do nekdanjega režima. Ti, ki sedaj zahtevajo obsodbo Izraela, nasprotujejo kakršnikoli obsodbi komunizma in njegovih nosilcev. Med njimi je tudi kar nekaj takih, ki so v bližnji preteklosti podpisovali različne pozive, ki so relativizirali odgovornost Putinove Rusije za dejanja, storjena med njeno agresijo na Ukrajino. In tudi do zločinov islamistov so precej prizanesljivi (tako iz teh krogov nismo mogli slišati kakšnih obsodb Hamasovega oktobrskega pokola).
Opraviti imamo torej z zelo selektivnim človekoljubjem; takšnim, ki sočustvuje samo s tistimi skupinami, ki po novolevičarskih ideoloških klasifikacijah sodijo v kategorijo žrtev. Na podoben način obsojajo tiste, ki so vnaprej označeni kot storilci. Ne gre torej za konkretna dejanja, ampak za pripisan status. Tako so denimo belci ali kristjani vselej zatiralci, črnci ali muslimani pa vselej zatirani (ne glede na konkretno situacijo). In glede na dogajanju v zgodovini je prav sprevrženo, da med zatiralce zdaj začenjajo uvrščati tudi Jude. To priča o zlaganosti človekoljubja teh samooklicanih pravičnikov.
