Evropsko prvenstvo v odbojki, ki je potekalo v ljubljanskih Stožicah, je bilo antipod rdeči seansi, ki se je aprila 2013 odvijala na istem kraju. Takrat je v prvi vrsti sedela rdeča politična nomenklatura s Kučanom na čelu, v dvorani je bilo vse v znamenju rdeče zvezde in druge ikonografje iz časov totalitarne Jugoslavije, orgazmično so prepevali Internacionalo in druge revolucionarne borbene pesmi, ki v sebi nosijo željo po krvi.
Ob tekmah slovenske odbojkarske reprezentance pa smo doživeli ravno obratno: vihrale so slovenske zastave, za slovensko himno je bila dovolj le intonacija, nato pa je pevski zbor enajst tisoč navijačev ubrano zapel Prešernove verze. Kulturno navijanje, prešerno veselje nad zmagami, vse je bilo v barvah države Slovenije. Kamere so na tekmah slovenske odbojkarske reprezentance pokazale tudi zadnjega predsednika slovenske partije Milana Kučana. Kučan na tribuni ni užival. Videlo se je, da še vedno žaluje za Jugoslavijo. Slovenija nikoli ni bila njegova intimna izbira.
V to kategorijo sodi tudi velik del slovenskega pritlehnega novinarstva: slovenski odbojkarski finale s Srbijo so poimenovali kar balkanski derbi. Res so različne teorije in risanje zemljevidov Balkana, toda Slovenija geografsko in kulturno ni nikoli sodila na Balkan, tudi Enciklopedija Britannica ima pomisleke pri uvrščanju Slovenije v geografski prostor Balkana. Zaradi slovenske habsburške zapuščine je naše pravo mesto v prostoru srednje Evrope. Res pa je, da nas je Kučan-Jankovićev krog z vsemi preteklimi migracijami z Balkana in uvozom kulture čevapčičev in turbo folka kulturno vse bolj umeščal v prostor, ki mu rečemo Balkan.
Prvorazredni postajajo še bolj prvorazredni, drugorazredni postajajo tretjerazredni
Naš prostor ni na Balkanu, zato se ne smemo sprijazniti s tem, da bi imeli oblast ljudje, ki nas tja potiskajo. Koncentracija politikov na oblasti, ki so skromne pameti, je danes večja kot kadar koli prej. Zavedeni in z dominantnimi mediji manipulirani volivci pa tudi težko prepoznajo kaj pametnega. Vendar se ne smemo nad tem samo pritoževati, ob tem pa nič narediti. Predvsem pa ne smemo biti ravnodušni do tega, kar se nam dogaja: brezobzirno ropanje, klientelizem, korupcija, aroganca, privilegiji, cinizem, zavajanje, laganje, prvorazrednost, krivice, nepoštenost, nelegalne migracije, cenzura …
Foto: STA
Aktualna vlada se je izkazala kot operativno nesposobna. V tem času so dobro absolvirali le zakon zapravljanja, ki ga je Šarčeva vlada v navezavi z Levico po enem letu vladanja oznanila kot najuspešnejši projekt in merilo svojega političnega dosežka. Velik proračun, ki ni posledica njihovega dela, merijo z zlatimi teleti, hkrati pa ne zagotavljajo pravične delitve in porazdelitve ter človeka vredne eksistence za vse državljane. Prvorazredni postajajo še bolj prvorazredni, drugorazredni postajajo tretjerazredni. Kanglerjev shod Rešimo Slovenijo nas seveda ne bo rešil, bo pa vsaj opozorilo, da je v tej državi nekaj hudo narobe, in bo pokazal, da so vendarle še ljudje, ki jim ni vseeno, kaj se s to državo dogaja.
Politični kloni, pohabljena demokracija
Janez Janša je nedavno zapisal: “Osamosvojili smo se, osvoboditi pa se bo pač še treba.” Prave svobode res še nimamo. Svobodo razumemo tudi kot možnost izbire. Čeprav je Slovenska demokratska stranka zadnje volitve premočno zmagala, je bila potisnjena na rob, v opozicijo. Z volitvami torej lahko v Sloveniji le formalno izbiramo, dejansko pa ne moremo izbrati. Če je dovoljeno izbirati le med politiki in politikami, ki se ne razlikujejo, potem je takšna svoboda nesmiselna. Če lahko izbiramo med Kučanom in Jankovićem, med Cerarjem in Šarcem, med Bratuškovo in Jankovićem, med enim in istim torej, med povsem enakimi, med kloni, potem to ni prava možnost izbire in ni prave svobode. Zato je naša demokracija precej pohabljena in težko govorimo o svobodi izbire.
Foto: STA
Vztrajen in hladen mehanizem, ki na Slovenskem napaja privilegirano levo kasto, se je ugnezdil v vse pore družbenega in gospodarskega življenja in bili smo naivni, ko smo mislili, da bo z osamosvojitvijo Slovenije drugače, da bomo ta mehanizem lahko odklopili od tega pogubnega kolesja, ki nas je postavilo na temno stran meseca. To se v treh desetletij ni zgodilo in to se tudi jutri ne bo zgodilo.
Za začetek bi bilo dovolj, ko bi si lahko nalili vsaj malo upanja.
Miro Petek
