Piše: Dr. Matevž Tomšič
Vojaška agresija na Ukrajino, ki jo je sprožil režim ruskega predsednika Putina, bo imela za (po površini) največjo državo na svetu usodne posledice. Že sedaj je jasno, da so se Rusom vojaški načrti nepovratno sfižili. Tudi če jim bo uspelo zasesti regijo Donbas, bodo zanjo plačali zelo visoko ceno (v ubitih vojakih, uničeni vojaški opremi); a dobili bodo le uničena mesta in vasi ter opustošeno pokrajino. Če bodo hoteli od zasedenih ozemelj imeti koristi, bodo potrebna ogromna vlaganja, za kar pa Rusija zelo verjetno nima sredstev. Postajala bo vedno bolj izolirana in sankcije zahodnih držav ter njihovih zaveznic bodo sčasoma začele dajati rezultate. Rečemo lahko, da bo na dolgi rok Rusija glavna poraženka svoje vojaške avanture.
Poraz se ne bo kazal samo v velikih človeških žrtvah (te gredo že sedaj v deset tisoče). Tudi se ne bo kazal samo v gospodarskem nazadovanju in tehnološkem zaostajanju (glede tehnologij je Rusija močno odvisna od Zahoda), kar bo povzročilo velik padec življenjske ravni prebivalstva. Morda bo najbolj pogubno kulturno opustošenje v tej sicer fascinantni deželi, ki je v preteklih stoletjih prispevala številne vrhunske mislece, znanstvenike in umetnike, ki so s svojimi deli izjemno obogatili svetovno civilizacijsko zakladnico.
To se namreč že sedaj dogaja. Priča smo očitni degradaciji ruske družbe. Nekaj podobnega smo lahko gledali v Srbiji ob koncu 80. in v 90. letih prejšnjega stoletja, ko se je vzpostavil režim Slobodana Miloševića. To je bil čas moralnega razkroja, ko je deželo zapustilo na sto tisoče ljudi, predvsem mladih in izobraženih. Razraščala sta se korupcija in kriminal, ki sta prežemala tako rekoč vse državne strukture. Prek državnih medijev in popularne kulture (vzpon glasbene zvrsti turbofolk) so se širila sporočila, ki so vodila v infantilizacijo ljudi.
V Rusiji se to sedaj dogaja v precej večjem obsegu. Trgajo se še zadnje vezi te države z zahodnim svetom. Protievropski in protizahodni sentimenti so zadnja leta nekaj, kar Putinov režim prek svojih medijskih zvočnikov sistematično generira. Po agresiji na Ukrajino pa so naravnost eksplodirali. Ne gre samo za nasprotovanje Evropi in Zahodu, vrstijo se stalne grožnje vsem tistim, ki so se pripravljeni postaviti Rusom po robu. Pri tem se v osrednjih medijih pojavljajo karakterji, ob katerih lunatičnem in primitivnem diskurzu se človek lahko samo zgrozi. Tako žugajo z napadom zdaj na to, zdaj na ono državo ali pa kar na celotno Evropo, in ob tem lahkotno opletajo celo z uporabo jedrskega orožja. Takšnih debat ne prakticirajo neki obskurni vaški posebneži, ampak ljudje, ki veljajo za mnenjske voditelje, pri čemer nekateri od njih zasedajo pomembne javne funkcije.
Rusija je dežela slavne preteklosti, bedne sedanjosti in mračne prihodnosti. Skoraj zagotovo se ji v prihodnjih letih obeta velik »beg možganov«. In spet bodo to najbolj izobraženi, svobodomiselni, prozahodno usmerjeni. Takšni torej, ki jim na Zahodu ne bo težko graditi uspešne kariere. Življenje v domovini, kjer vlada negativna selekcija in kjer režimska propaganda ljudem tako rekoč na vsakem koraku pere možgane, bo zanje preprosto postalo neznosno. In takšne družbe ne čaka nič drugega kot nazadovanje.
Slovenija seveda ni Rusija. Vendar ni malo takšnih, ki vidijo njeno prihodnost v tesnejši navezavi nanjo. Tako lahko v javnosti zasledimo ideje o nekakšnih evro-azijskih povezavah, novem gibanju neuvrščenih in podobne nesmisle, katerih namen je distancirati se od evroatlantskih povezav, ki tvorijo institucionalno ogrodje zahodnega sveta. Zato je od tega, kam se bo država umestila v prihodnjih letih, odvisna naša nadaljnja usoda.
