Piše: dr. Matevž Tomšič
Spoznanje, da je mandat aktualne vladajoče koalicije ena sama velika polomija, postaja vedno bolj razširjeno. Podpora vladi je rekordno nizka. Močno je padla podporna največji vladni stranki. Predsednik vlade se je znašel na dnu lestvic priljubljenosti politikov. Tudi osrednji mediji, ki so ga na začetku mandata malodane brez pridržkov podpirali, so se začeli opogumljati, tako da je celo v njih mogoče zaslediti kritične prispevke o njegovem »načinu vladanja«.
Dejansko se vlada z nobenim problemom, ki življenjsko zadevajo slovenske državljane, ni zmogla uspešno spopasti. Z nekaterimi (denimo s pomanjkanjem zdravnikov in učiteljev) se sploh ni soočila; tam, kjer se je angažirala (denimo glede cen električne energije), pa je povzročila samo zmedo. Skratka, dosežki so v tem smislu zelo pičli.
Pravzaprav je bila vlada »uspešna« samo pri zadevah simbolno-ideološke narave. Glede teh se je tudi najbolj angažirala. Pri tem je prednjačila stranka Levica, ki ima v svojih rokah ključni resor, se pravi ministrstvo za kulturo. Tako so ukinili Muzej slovenske osamosvojitve, odpravili dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, odvzeli verskim skupnostim status organizacij, ki delujejo v javno dobro. Sedaj pa želijo prepovedati razkazovanje simbolov nedemokratičnih ideologij, pri čemer so iz tega izvzeli komunizem in njegove simbole. To ni nobeno naključje, saj slednjega mnogi od vladajočih na bolj ali manj odkrit način častijo.
Poleg tega je tu še odpor do vsega, kar je katoliško. To ima v krogih slovenskih »naprednih sil« dolgo tradicijo. Če je v zadnjih dveh levih vladah, Cerarjevi in Šarčevi, ta sentiment nekoliko oslabel (ne nazadnje sta se oba premierja deklarirala kot katoličana), je sedaj znova izbruhnil. Znova se ima navzočnost duhovnikov povsod zunaj cerkvenih zidov za nekaj motečega. Tako sta pomembni članici Gibanja Svoboda, poslanka Tamara Vonta in nekdanja ministrica Emilija Stojmenova Duh, dosegli odpoved martinovanja v osnovi šoli v Leskovcu pri Krškem, katerega sestavni del naj bi bil tudi župnikov blagoslov vina. Vodstvu omenjene šole so namreč zagrozili z obiskom inšpekcij v primeru, da bo do dogodka prišlo.
Zagovorniki to intervencijo upravičujejo, češ da je problem v točenju alkohola v prostorih izobraževalne ustanove. A to so samo izgovori. Dogodke, kjer se točijo alkoholne pijače, najdemo v Sloveniji tako rekoč na vsakem koraku. Polega tega bi omenjena prireditev potekala v času, ko v šoli ni pouka. Dvomimo lahko, da bi se kdo obregnil obnjo, če ne bi bila predvidena navzočnost duhovnika. Ta je bila za del leve javnosti moteča tudi ob nedavnem blagoslovu šole v Kamniku. A hkrati je zanje povsem normalno, da v šolskih prostorih – in to ob udeležbi učencev – različni aktivisti lgbt in podobni širijo svoje ideje. Dogodki, ki so del slovenske tradicije, so torej moteči, promocija prebujenskih ideologij pa je nekaj zaželenega.
Podpihovanje kulturnega boja, se pravi ideoloških obračunavanj med »našimi« in »njihovimi«, je mogoče razumeti kot poskus odvračanja pozornosti od neučinkovitosti, nesposobnosti in škandalov, ki pretresajo vladajoče kroge. A v bistvu je to edino, pri čemer so ti uspešni. Posledica je krepitev radikalizma. Toliko skrajnih pogledov, ki zagovarjajo avtokratske in nasilne režime, od Putinovega v Rusiji do Hamasovega v Gazi, težko najdemo kje druge v Evropi. In pri tem gre za podobne kroge. Množici tistih, ki zagovarjajo rusko agresijo na Ukrajino in islamski terorizem, se v veliki meri prekrivata. Oboji pa v veliki večini sodijo med tiste, ki slavijo komunizem in upravičujejo njegove zločine. Vsem tem je skupen odpor do zahodne civilizacije, njenih dosežkov in dediščine. Šli bi se nekakšno neuvrščenost. In slovenska zunanja politika, ki je kontaminirana s tem idejami, jim sledi z dejanji.
