Piše: France Cukjati, dr. med.
Spoštovani bralec. Zamisli si, kako ležiš doma v postelji: nepokreten, v plenicah, dajo ti kakšno juho, zdravila … Domači so prijazni, kar ti veliko pomeni. Predvsem ko vnuki prižvrgolijo v sobo. Klepetajo, sprašujejo, razlagajo, se prepirajo … ni, da ni! Včasih pa vendarle pomisliš, v kakšno breme si jim.
In tam nekje na pomlad se zgodi, da v času njihove večerje vrata v kuhinjo ostanejo priprta. Jasno slišiš, kako načrtujejo počitnice na morju. Predvsem vnuki navijajo za kampiranje skupaj z otroki prijateljev. Še ene plavutke in masko bo treba dobiti, prijatelji imajo kar dva stara surfa … Še ponoči so verjetno sanjali o kampiranju. Drugi dan pa jih je mama prizemljila, da ne morejo na dopust, ker ne najdejo oskrbe zate v času dopusta. In tudi to si jasno slišal.
Otroci so utihnili, postali zamorjeni, več je bilo prepira in joka.
Tudi ti si utihnil in nekje globoko v srcu si začutil tesnobo, ki si jo že dolgo slutil, sedaj pa je postala jasna in se spremenila v »neznosno« bolečino, ki ji nobena tableta ne pride do živega, saj gre za duhovno stisko.
Ko pride konec tedna zdravnik na hišni obisk, mu zaupaš, da bi najraje umrl.
Ker je zakon o pomoči pri samomoru že sprejet, postopek hitro steče in – tebe ni več! Ne glede na to, da bi ti v bistvu še rad živel in te domači z vnuki vred zelo pogrešajo. Nekaj težkega in grenkega je napolnilo izpraznjeno sobo.
No, sedaj se zbudi iz morečih sanj. Še je čas, da preprečimo to lahkotno poigravanje z življenjem in s smrtjo. Še imamo priložnost, da zakon na referendumu zavrnemo.
Če bi imeli urejeno dolgotrajno oskrbo – vsaj za čas dopusta in poklicnih obveznosti domačih –, bi bilo življenje onemoglih mnogo bolj človeško. Pa tudi odnos družbe do življenja in smrti bi bil bolj spoštljiv.
Dane Kastelic, predsednik Zveze paraplegikov Slovenije, je jasno povedal, da bo zakon o pomoči pri samomoru povzročil mnogo več stisk kot olajšanja, saj bo na podlagi zakonsko ponujene možnosti samomora vse okolje starostnika sililo v samomor. Dokler nimamo dolgotrajne in paliativne oskrbe, do katere bo imel dostop vsak bolnik in invalid, ki zanjo zaprosi, se nimamo kaj pogovarjati o kakršnikoli obliki evtanazije in pika!
Živimo v času, ko slovenska družba oziroma politična oblast vse bolj vztrajno ustvarja okolje, v katerem bi se čim laže rešili tistih ljudi, ki motijo in bremenijo naše lagodno življenje. V ospredju sta dva mehanizma: splav in evtanazija. Pri splavu naj bi šlo za bitje, ki še »ni človek«, pri evtanaziji pa za življenje, ki »ni vredno življenja«. Pri splavu kirurgova sesalna sonda lovi po maternici to bitje, obsojeno na smrt, dokler ga ne ujame, raztrga in posesa. Pri evtanaziji pa skuša oblast privesti starostnika v stanje, da se bo kar sam usmrtil. Brez dolgotrajne in paliativne oskrbe bo starostnik namreč prej ali slej pahnjen v stanje, v katerem bo zaradi »neznosne« duhovne stiske kar sam opravil samomor – z državno pomočjo seveda.
A s tem usodno izničujemo človeka in dehumaniziramo družbo, ki vse bolj spoštuje samo tiste, ki so in dokler so koristni. Nekoristnih, to so nezaželeni otroci in onemogli starostniki, se je treba na tak ali drugačen način otresti.
Spopad med kulturo življenja in kulturo smrti se vse bolj širi in vse bolj poglablja. Splav otroka, v katerem nosečnica vidi grožnjo svoji svobodi in komodnosti, ter prostovoljna usmrtitev nekoristnih bolnikov, invalidov in starostnikov, sta dva vrhunska dosežka moderne civilizacije. Tiste civilizacije, tiste kulture smrti, ki s tem postavlja univerzalno načelo egoizma in sovraštva. Povsod v družbi, tudi in predvsem v politiki.
Vse manj je ljubezni, ki človeka sprejema in spoštuje ne glede na korist. Prehitro smo pozabili, da prav ob nenačrtovanem otroku in nemočnem ter »nekoristnem« starostniku lahko postanemo empatični, boljši ljudje.
Prehitro postajamo nehumana, egoistična in krivična, da ne rečem »hudobna« družba.
