Piše: Keith Miles
Ena od negativnih značilnosti zadnjih let v Evropi in v manjši meri tudi v Severni Ameriki, Avstraliji in na Novi Zelandiji je usmeritev v kulturo odvisnosti.
Kot pri vsakem stanju obstajajo prednosti in slabosti, vendar se zdi, da slabosti prevladujejo.
V družinskih razmerah so otroci in vzdrževanci odvisni od staršev in starih staršev, starejši člani, ko postanejo upokojenci in so manj sposobni opravljati naloge, pa so pogosto odvisni od svojih otrok. Predvsem v manj razvitih gospodarstvih se starejši zanašajo na družinsko strukturo in tudi na strukture različnih vrst skupin v skupnosti.
V preteklosti so se v številnih evropskih državah, še pred monopolnimi državnimi programi, nadomestila za brezposelnost, bolniške in zdravniške storitve izplačevale iz zasebnih programov, ki so jih vodili sindikati, zavarovalnice ali celo lokalni sveti.
Vendar so bili predvsem v drugi polovici dvajsetega stoletja vzpostavljeni celoviti državni sistemi socialnega varstva, sprva za zagotavljanje varnostne mreže za tiste, ki so se znašli v gospodarskih težavah. Idealistično so jih najprej vodili liberalci in socialisti, nato pa komunisti. V Združenem kraljestvu se pogosto pozablja, da je prvi državni sistem nadomestil za brezposelnost uvedel Winston Churchill in ne socialisti.
Ti sistemi so bili namenjeni pomoči najbolj trpečim in zaslužnim ter so se pogosto uporabljali na podlagi »testa premoženjskega stanja« ali analize finančnega položaja prejemnikov. To je seveda povzročilo nezadovoljstvo tistih, ki so bili varčni in previdni pri svojih zaslužkih in zato niso bili upravičeni do pomoči. Pritoževali so se, da so tisti, ki »nikoli niso varčevali« in so denar zapravljali za »vino, ženske in pesmi«, izkoriščajo tiste, ki so bili skrbni. V mnogih primerih so se odzvali tako, da za številne ugodnosti ni bilo treba opraviti finančnega preizkusa. Posledica tega je bila odvisnost od države in ne od osebne odgovornosti.
To je seveda ustrezalo predvsem levičarskim političnim strankam, ki kot končni cilj vidijo državni nadzor nad vsem, tudi če to zmanjšuje osebno svobodo. Tako se je družba oddaljila od tradicionalnih vrednot osebne odgovornosti, družine, varčevanja, varčevanja za »črne dni«, zasebnih institucij kot stebrov skupnosti, samozaupanja in medsebojnega zaupanja.
Vse večja odvisnost od države ima negativne posledice. Najočitnejši je vedno večja državna pomoč, kot so brezplačna šolska prehrana, subvencionirano varstvo otrok in celo brezplačni računalniki. Nedvomno bodo nekateri na levici rekli, da to osvobaja ženske in spodbuja več rojstev, vendar statistični podatki po vsej Evropi kažejo upad rojstev in razmerja, ki kažejo, da obstoječe avtohtono prebivalstvo ne more ostati samozadostno. Uradno nadomestitveno razmerje, tj. stopnja rodnosti, ki je potrebna za ohranitev števila prebivalstva v družbi, je 2,1 otroka na žensko. Ker ženske ne bodo imele vse otrok, je zahtevana stopnja višja. Nobena evropska država ne dosega te stopnje, mnoge pa so precej nižje – na primer Grčija 1,3, Španija 1,4, Italija 1,3, Hrvaška 1,4. Slovenija je boljša od teh držav, saj znaša 1,6, vendar je precej pod ravnjo nadomeščanja. Najboljši v Evropi sta Francija in Združeno kraljestvo z 1,8 in 1,7, vendar sta ti statistiki boljši zaradi rojstev v priseljenskih družinah. Koeficient ekonomske odvisnosti primerja število otrok in starejših s celotnim prebivalstvom in vsako število nad 50 odstotkov, ki ima velik delež starejših, kaže na veliko in naraščajoče breme za zaposlene davkoplačevalce.
Zdi se, da je kultura odvisnosti privedla do dveh glavnih posledic. Prva je vse večja odvisnost od države, druga pa zmanjšanje pomena družine.
Prvo vidimo v tem, da se zdi, da se javnost obrača na vlado, da bi rešila vsak večji ali manjši problem. Druga posledica je manj stabilna zakonska zveza z vse večjim številom mater samohranilk in s povečanim priseljevanjem zaradi pomanjkanja delovne sile.
Če pomislimo na evropske države, ki so v preteklosti redno izvažale del svojega prebivalstva v Severno in Južno Ameriko ter Avstralazijo, je sprememba dramatična. Zdi se, da so zaskrbljene le države, kot sta Madžarska in Poljska, čeprav se je temu vprašanju začela posvečati tudi Georgia Meloni v Italiji.
