Piše: Gašper Blažič
Sodeč po včerajšnjih medijskih sporočilih je bila seja KNOVS, na kateri so ponovno pretresli problematiko skrajne desnice v Sloveniji ter njenih domnevnih povezav z vlado, načrtovana že vsaj tri tedne. Ergo: seja ni imela kaj dosti opraviti z incidentom na Triglavu, ki se je zgodil pet dni pred tem. Vsaj na prvi pogled. A triglavski »partizanski naskok« na predsednika vlade je dokazal vsaj to, kdo v naši državi predstavlja največje tveganje za varnost.
Znano je sicer, da levičarski mnenjski voditelji – in to ne samo v Sloveniji, pač pa tudi drugod – zelo radi manipulirajo z neonacizmom, saj umetno širijo obseg neonacizma na vsa domoljubna gibanja. To seveda pomeni, da med novodobne nacionalsocialiste uvrščajo tudi pripadnike identitarnega gibanja in vse, ki na kakršenkoli način podpirajo utrjevanje nacionalne identitete (vključno z omejitvami migracij). Nič novega, diskvalifikacija pač mora biti, ker predstavlja pomembno psihološko orožje – vzbuja namreč občutek krivde in tarči sugerira, da preneha z domoljubnim aktivizmom, ker naj bi šlo za zavrženo dejanje. Že nekajkrat sem že zapisal, da sedanjo vlado nasprotniki naskakujejo zaradi stvari, ki jih sploh še ni naredila, a z namenom, da jih slučajno ne bi. Gre torej za logiko preventivne vojne.
Včerajšnja seja KNOVS je bila sicer po svoje velika smešnica, saj je predsednik komisije, sicer jezični poslanec SD Matjaž Nemec kot »raziskovalne novinarje« vabil tiste, ki to nikoli niso bili. Pa še ti so se večinoma izneverili njegovemu vabilu. Prišel pa je Erik Valenčič, ki je nekdaj uganjal norčije z živim ščitom v prid diktatorju Sadamu Huseinu, nato pa so mu na RTV Slovenija omogočili status dopisnika. Kljub temu pa je na Wikipediji Valenčič označen kot »neodvisni novinar« – karkoli že to pomeni. Sam sicer pravim, da je manjkalo le še to, da bi na sejo povabili še novinarsko trojico z Odlazkovega portala Necenzurirano, potem pa bi vsa ta kvazi-novinarska falanga slovenski javnosti predavala o tem, da nam vladajo skrajneži z neonacistično usmeritvijo, ki se financirajo delno s slovenskim davkoplačevalskim denarjem, deloma pa mafijskimi novci z Madžarske. In tu se vidi, da Matjaža Nemca v resnici ne skrbi nacionalna varnost. Daleč od tega. Če bi sledil resnici, potem bi moral izpostaviti najprej pojav levičarskih skupin, vključno z mednarodno mrežo Antifa, ki velja celo za teroriste. Ker pa mu ne gre za varnost, ampak za oblast, bo seveda deloval po navodilih botrov in kot vmesni člen pomagal pri graditvi javnomnenjske navidezne resničnosti.
In kaj naj bi dokazovalo povezave med neonacisti in Janševo vlado? Na dan so privlekli neko ne preveč svežo fotografijo, na kateri se sedanji državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Žan Mahnič fotografira z Rumenimi jopiči (pravzaprav Rumenimi telovniki, če smo natančnejši), ki so sicer velikokrat diskvalificirana skupina, podobno kot Generacija identitete. Ker se med njimi tu in tam najde tudi kakšen posameznik z radikalnimi in za demokratično družbo problematičnimi stališči, druga stran to izkorišča v svoj prid. K sreči pa je sedanji slovenski premier dovolj moder, da se izogiba tudi takšnim čerem, tako kot se je pred leti distanciral od javnega zažiga nove biografije o Milanu Kučanu. Ta zažig je bil pravzaprav kontraobveščevalno kukavičje jajce, ki bi Kučanu konec koncev prineslo korist. In tudi sporočilo, ki naj bi prišlo iz vrst Rumenih jopičev dan pred sejo KNOVS, češ da je treba nadlegovanju predsednika vlade narediti konec in morda ustanoviti tudi kakšno »desno milico« (hmmmm, ta jezik je pa res sumljiv!), je bilo takšne vrste – konec koncev je bil namen tega, da javnost pritrdi Matjažu Nemcu, hkrati pa zakuha nov konflikt med SDS in NSi.
Skratka, še en dokaz, kako nevarni so lahko kontraobveščevalni elementi v krogu t. i. desnice. A njihove sledi vodijo do KUL. Ki je, če uporabimo Valenčičevo izrazoslovje, v naši državi edina resnična koalicija sovraštva.