Piše: Borut Korun
Pijani od oblasti naši politični voditelji ne skoparijo z izjavami. Med njimi so take, ki bi nam morale dati misliti. Vzemimo za primer govor predsednice države Nataše Pirc Musar v Državnem zboru Republike Slovenije, ki je med drugim izjavila, da so migranti pri nas dobrodošli, zlasti še tisti, ki prihajajo iz držav, ki niso članice EU.
Migracije ljudi, ki pripadajo drugim jezikom in drugačni kulturi, so vedno rušilne za okolje, kamor prihajajo. Slovenci po kulturni plati pripadamo Srednji Evropi. Nekoč smo se naselili v srednjeevropski prostor, ta nas je skozi stoletja oblikoval, nekoliko pa smo tudi mi oblikovali njega. Tujci prinašajo civilizacijske oblike, ki so nesprejemljive. Nam najbližji velik civilizacijski prostor, ki nam je povsem tuj, so dežele z islamsko kulturo. Ti ljudje ne sprejemajo naših civilizacijskih norm. V Iranu prav zdaj še zaostrujejo določbe, ki urejujejo pravila ženskega oblačenja v javnosti.
Kazni za prekrške so drakonske! Naša feministična zunanja politika ob tem molči, kar jih postavlja ob bok teh tiranov. Morebitna solidarnost z iranskimi ženskami se mora umakniti sovraštvu do našega načina življenja, do naše civilizacije. Spomnimo se, kako so pri nas in marsikje po Evropi slavili zmago homeinijevske »revolucije« leta 1978 v prav tem Iranu. Ja, nisem se zmotil: zmago teh mračnih sil so razglašali za revolucijo. Ta ideološki, rekel bi religiozni izraz sovraštva do samih sebe je gotovo orodje samouničevanja Zahoda, o katerem je po prvi svetovni vojni pisal Oswald Spengler. A o tem podrobneje kdaj drugič.
Ker pa sem že pri Spenglerju, pri tem filozofu zgodovine, naj omenim, da pravoslavnega dela Evrope ni štel k evropski civilizaciji. Vzhodna Evropa kulturno korenini v Bizancu. Pravoslavja seveda nočem primerjati z islamom, vendar nam je tudi tuje.
Vrnimo se k govoru predsednice države. Koga je še lahko mislila z migranti zunaj EU? No, tudi Srbija je zunaj EU in iz srbskih krajev, zlasti iz Republike Srbske se v Slovenijo sedaj priseljuje veliko ljudi. Kot vemo, pa se Srbi nikoli ne prilagodijo slovenskemu okolju. Tudi zato, ker pripadajo pravoslavni, bizantinski kulturi. Poleg tega je vsak Srb prepričan o svoji srbski izvoljenosti, o svojem posebnem poslanstvu. Prepričani so, da so prav oni tisti, ki nam morajo vladati. In ker smo Slovenci še vedno taki, kot nas je spoznal Cankar, imamo v »samostojni« Sloveniji na čelu mnogih političnih in kulturnih institucij predstavnike tega naroda. Na odločilne položaje v naši samostojni državi postavljamo pripadnike naroda, ki je nasprotoval in ki po vsej notranji logiki še vedno nasprotuje slovenski samostojnosti.
Toda osamosvojitvi so nasprotovali tudi predstavniki leve politične opcije v Sloveniji. Če se ji že niso upali javno upreti, pa so zavirali njeno uresničevanje. Obstajata torej dve politični grupaciji, ki ne moreta pozabiti izgube svojih pravih ciljev: komunistične Jugoslavije oziroma Velike Srbije, To so slovenski levičarji in srbski klan v Sloveniji. Ti dve opciji zaradi skupnih ciljev sodelujeta in se podpirata.
Ob tem ne morem mimo dogodka v Evropskem parlamentu. Slovenski evroposlanec Vladimir Prebilič je nagovoril poslance v srbščini. Naši mediji ta dogodek opisujejo kot blamažo. Ta izraz je seveda veliko preblag. Kot pišejo mediji, je to vznejevoljilo predvsem hrvaške poslance. Kaj pa slovenski poslanci, kaj pa slovenska javnost?
Kaj pa če stvar ni tako nedolžna? Kaj pa če nas navajajo na dejstvo, da je tudi srbski jezik lahko naše izrazno sredstvo? Saj Slovenci vse prenesemo. Danes se še kdo razburja, jutri se nam bo zdelo to že normalno. Pojutrišnjem pa bomo slišali, da obstajajo v Ljubljani osnovne šole, kjer bo poučevalni jezik srbski. Sledile bodo manjšinske pravice, uporaba srbščine v javnosti, srbska kultura, glasba v smislu »od Vardara pa do Triglava«, uvajanje srbske turbofolk mentalitete v Slovenijo.
Čas bi bil, da se resnično ločimo od vsega tega. V vseh pogledih: kulturnem, zgodovinskem, političnem in jezikovnem.
