V zadnjem času je justična propaganda v polnem zamahu. Mainstream mediji objavljajo intervjuje z mladimi, a vplivnimi osebami sistema, pred tem se je Odbor DZ za pravosodje seznanil z letnim poročilom o delu sodišč in Sodnega sveta, zadnji teden prejšnjega meseca je, kot beremo v medijih, »predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič gostil novo ministrico za pravosodje Andrejo Katič, s katero sta spregovorila o ključnih točkah delovanja sodstva«, nato pa ga je kot govorca gostilo ADP na etičnem simpoziju pred Rdečo mašo. Daroval je predavanje s pomirjujočim naslovom »Slovenska sodišča – ugled in zaupanje v javnosti«. Mašo za pravnike in vse javne uslužbence v zakonodajni, izvršilni ter sodni veji oblasti, ki je sledila, je daroval dr. Tadej Strehovec.
Uradno sporočilo teh dogodkov je klišejsko in v strnjenem naslednje: Najprej, stanje v sodstvu je dobro, boljše kot včeraj. A vendar, slabše, kot bo jutri. Zakaj? Zato, ker tako kažejo številke, ki merijo količino opravljenega dela, propad zadev, sodne zaostanke, ki sploh niso več sistemski problem in tako, bla bla bla naprej. In drugič, v jasnem podtonu, ker smo za vse to zaslužni predvsem mi, sodniški novi razred – ki zna sodnike in drugo osebje po birokratsko priviti, kot je treba, da dajo vse od sebe. Štejejo torej samo številke, storilnost, količina – predvsem pa tisti, ki so zadolženi za organizacijo proizvodnega procesa in meritve produkcije. Edino, kar kvari nališpano sliko uspešnosti, je ugled in zaupanje javnosti v sodstvo. Čemu vendar javnost ne zaupa sodstvu, zakaj ima ta institucija tako nizek ugled, od kod ta grda diskrepanca, kaj jo je prineslo, od kod je le prišla?
Uradno sporočilo teh dogodkov je klišejsko in v strnjenem naslednje: Najprej, stanje v sodstvu je dobro, boljše kot včeraj. A vendar, slabše, kot bo jutri. Zakaj? Zato, ker tako kažejo številke, ki merijo količino opravljenega dela, propad zadev, sodne zaostanke, ki sploh niso več sistemski problem in tako, bla bla bla naprej. In drugič, v jasnem podtonu, ker smo za vse to zaslužni predvsem mi, sodniški novi razred – ki zna sodnike in drugo osebje po birokratsko priviti, kot je treba, da dajo vse od sebe. Štejejo torej samo številke, storilnost, količina – predvsem pa tisti, ki so zadolženi za organizacijo proizvodnega procesa in meritve produkcije. Edino, kar kvari nališpano sliko uspešnosti, je ugled in zaupanje javnosti v sodstvo. Čemu vendar javnost ne zaupa sodstvu, zakaj ima ta institucija tako nizek ugled, od kod ta grda diskrepanca, kaj jo je prineslo, od kod je le prišla?
