24.1 C
Ljubljana
sreda, 17 julija, 2024

Kraljica laži

Piše: Andrej Lokar (KUD Kdo)

Vse kaže, da s pravnega vidika pobalinska skrivna podelitev tolarskega zneska, pretvorjenega v evre, kolikor bi pač znašal denarni del Prešernove nagrade Svetlani Makarovič, je daleč od tega, da bi jo bilo mogoče odpraviti z lapidarnim komunikejem Ministrstva za kulturo.

Dejanje, ki si ga je tokrat privoščila ministrica Asta Vrečko, namreč izrazito diši po grobem kršenju zakonodaje Republike Slovenije. Vloga in namen svobodnega medija sta bralcu približati dejstva in s tem ustvarjati dinamično javno sinergijo, ki naj civilni družbi omogoči, da se, sicer počasi in mukoma, dokoplje do resnice. Zato je nujno treba uradnemu komunikejskemu pojasnilu kot verodostojnostno protiutež dodati nekaj dejstev. Besede ministrice Vrečkove so namreč kakor vselej zavajajoče in poskušajo z zamegljevanjem ustvariti nekakšno »avro« legitimnosti okoli dejanja, ki je daleč od tega, da bi ga lahko obravnavali z rutinsko distanco birokratskega novoreka.

Prvič: Svetlana Makarovič je Prešernovo nagrado zavrnila v celoti (take so bile namreč njene besede), nikdar ni dejala, da sprejema del nagrade, drugega pa zavrača (na tem mestu najbrž ni potrebno, da bi še enkrat zapisali že ad nauseam ponovljeno nespodbitnost, da Svetlani Makarovič Prešernova nagrada nikoli ni bila odvzeta in je zategadelj tudi ni mogoče vrniti, saj je sama ne mara in jo zavrača). V suhoparnem pojasnilu Aste Vrečko pa ni niti ene besede o tem, kako naj bi pravno utemeljevali vrnitev nečesa, kar ni bilo nikoli odvzeto (in zato tudi ne more biti vrnjeno), ampak za-vrnjeno v celoti in zdaj nepojasnjeno netransparentno (brez obveščanja javnosti) nakazano v razdeljeni obliki, medtem ko je bilo v celoti odklonjeno. Drugič: splošni zastaralni rok je v Sloveniji 5 let, vsaj po obligacijskem zakonu. Menda je od zavrnjene (ne)podelitve preteklo krepko več kot 5 let. V tem tiči vsaj prvi sum nezakonitosti tega ravnanja. Tretjič: najpomembnejše vprašanje je, iz katere proračunske postavke je bil nakazan omenjeni znesek. Tudi o tem nismo imeli v komunikeju Ministrstva za kulturo priložnost prebrati ničesar. Ampak ravno na tej točki se stvari nedopovedljivo zapletejo. Namreč: o tej postavki (iz katerega dela proračuna prihaja znesek, ki je »nagrajenki« podeljen) lahko odloča le Prešernov sklad. In ker je bil znesek iz državnega proračuna odvzet in nakazan zdaj, bi moral celotni postopek odobriti Prešernov sklad, ki pa z vsem tem ni bil seznanjen, saj vse kaže, da njegovi člani o tem ne vedo ničesar. Prav tako je popolnoma brez osnove uradno pojasnilo Ministrstva za kulturo, da je podelitev nagrade odobril Prešernov sklad leta 1999 ali 2000, saj le-ta ni mogel odobriti proračunske postavke in nakazila dotične vsote leta 2023, saj Prešernovega sklada v tisti sestavi zdaj (v letu 2023) ni več. Na tej točki smo se torej znašli pred drugim (morda še domnevnim) nezakonitim ravnanjem ministrice Vrečkove in Ministrstva za kulturo. Le-to je namreč povsem onkraj svojih pooblastil in mimo veljavne zakonodaje iz neznanih virov nakazalo neko vsoto neki osebi brez kakršnekoli pravne podlage.

Spričo dvojnega suma kaznivega dejanja bi bilo potemtakem dobro, da ministrica Vrečkova, ki s tako zanosnim govorniškim žarom poveličuje partizanska junaštva, s tako pretanjeno refleksivno akribijo predava o nujnosti razrednega boja, s pravim pesniškim gromovniškim tonom opeva hiperstrokovnost lastnega ravnanja, svoje nedvomne talente uporabila, da slovenski javnosti pojasni anomalije v lastnem ravnanju. Neučakani smo in vneto ji bomo prisluhnili.

Doslej se je ministrica Vrečkova proslavila s kulturocidno likvidacijo umetniških ter občekulturnih pobud, ki so sodile v sam vrh slovenskega ustvarjanja in snovanja. S tem je ravnala protislovensko, antinacionalno in s tem vsaj posredno ogrožala tudi nacionalno varnost v smislu slabljenja naše skupne identitete (dolgoročno, pa vendarle). Številne so stvari, spričo katerih bo morala ministrica Vrečkova položiti račune pred zgodovino in predvsem pred dušo naroda. Sodba bo brezprizivna in odpihnila jo bo na smetišnico zgodovine, saj se bo vanjo zapisala kot nedorasla pubertetnica, ki jo je stranka pubertetniških cviležev postavila na položaj, ki mu povsem očitno ni kos.

Najbolje zanjo, pa tudi za nas in za slovensko kulturo bi bilo, da čimprej odide ter ponese s seboj svoje smešne anahronistične blodnje, za katere je najbrž nemogoče zanesljivo vedeti, ali so plod osebne neuravnovešenosti ali pa patološke neuravnovešenosti celotnega slovenskega naroda in njegove pohabljene zgodovine, ki s svinčeno brezizglednostjo bremeni tudi naš današnji čas.

Vir: KUD Kdo

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine