Piše: Jože Biščak
Mogoče se bo komu zdelo neprimerno, ampak priznati moram, da se zadnje dni in tedne zelo zabavam, ko gledam, poslušam in berem progresivni medijski mainstream, ki poroča in komentira, kako Bela hiša po dolgem in počez uvaja carine.
Zagata, v kateri so se znašli levičarji, je neprecenljiva. Če namreč želiš kritizirati početje Donalda Trumpa, se moraš zateči k Adamu Smithu (nevidna roka trga), Davidu Ricardu (teorija primerjalnih prednosti) in klasičnemu ekonomskemu liberalizmu (Carl Menger, Ludwig von Mises, Friedrich von Hayek). Nekaj, kar so levičarji še včeraj sovražili, je čez noč postal argument proti ameriškemu predsedniku: levičarji so ob kritiki Trumpa postali zagovorniki prostega trga, da ne napišem kapitalizma. Tisto, kar so z gnusom zavračali, vodilni skrajno levičarski mediji zdaj kujejo v nebo. Ali niso svarili, da kapitalizem povzroča revščino, neenakost, globalno segrevanje in je kriv za vse tegobe tega sveta? Zdaj pa takole. Kopernikanski obrat levičarjev, da je kaj!
Pa razčistimo. Osebno menim, da so carine slabe. Zgodovina nas uči, da so države, ki so delovale po načelih prostega trga, postale države blaginje. In obratno: države, ki so uvajale carine, izvozno-uvozne kvote, ki so z regulacijami preprečevale svobodno trgovino, so postale in ostale revne. Carina ni nič drugega kot davek (in vsak davek je regulacija), ki se zaračuna na uvoženo blago iz drugih držav. Običajno se ta davek izračuna na podlagi vrednosti izdelka. Tako npr. 25-odstotna carina na izdelek v vrednosti 100 evrov pomeni 25 evrov dodatnih stroškov. Podjetja, ki pripeljejo tuje blago v državo, plačajo ta davek vladi. Lahko se odločijo, da del ali vse stroške prenesejo na kupce, ali se odločijo, da bodo uvozila manj tujega blaga. V vsakem primeru to pomeni, da bodo potrošniki za blago iz druge države plačali več ali pa ga ne bodo mogli več kupiti. Nobeno omejevanje prostega pretoka blaga torej ni dobro za potrošnika. In zdi se, da je v tem primeru Trump »slab fant«, preostali svet (še posebej EU) pa sestavljajo »dobri fantje«. Vendar je to samo videz, ozadje vam levičarski mediji zamolčijo.
Čeprav so ZDA v tem tisočletju imele hitrejši gospodarski razvoj kot druge razvite države (vključno z EU) in bi zato lahko rekli, da globalna trgovina ni kriva za uničevanje ameriškega srednjega razreda, kar trdijo zagovorniki uvajanja carin, je treba priznati, da denimo EU ravna zelo nepošteno in nepravično do uvoza iz ZDA. Američani so imeli v odnosu do razvitih evropskih držav vedno zelo nizke carine, medtem ko je bilo prek luže uvoženo blago veliko bolj ocarinjeno. Treba je pogledati samo avtomobilsko industrijo. Carine na ameriške avtomobile so bile nekajkrat višje od ameriških carin na evropske avtomobile. Tukaj se ni ščitila samo domača (evropska) avtomobilska industrija, ampak s tem se je plačeval tudi ves ideološki balast, ki ga je postmodernizem naplavil na staro celino; v prav vsakem izdelku je tudi račun za požrešno politiko in pretirane regulacije.
Potem je z iglo v roki prišel Donald Trump in počil balon. Razburjenje je bilo seveda neizmerno, saj so časi udobnega evropskega izvoznega modela, ko sta se cedila med in mleko, minili. Bela hiša je jasna: ZDA ne bodo več financirale vaše socialne države, zelenega prehoda, razbohotene bruseljske birokracije, levičarskih ideoloških agend, mavričnih pohodov in še česa. In zdaj levičarski komentatorji jokajo in podžigajo politiko (kljub trimesečni zamrznitvi uvedbe carin) na sveto vojno proti Trumpu. Isti ljudje, ki so še pred nekaj meseci navijali za višje minimalne plače, milijarde evrov za socialne turiste iz tretjih držav, višanje dajatev za brezogljično družbo in prerazporejanje denarja (kar se je vse odražalo v cenah izdelkov), zdaj objokujejo domnevni propad proste trgovine.
Vse je padlo v vodo. Resnično upam, da bodo voditelji EU toliko razumni in se bodo z ZDA dogovorili. Trump je že ponudil roko.
