Piše: Gašper Blažič
Ko govorimo o demokraciji, navadno govorimo o vladavini večine. Taki torej, kjer odloča večina (glasov). Vendarle pa je ideal demokracije tudi zaščita manjšine, ki ima drugačno mnenje, saj bi preglasovanje kot argument moči (namesto moči argumentov) lahko pomenilo tudi kršitve človekovih pravic. V enostavnih sistemih, denimo pri parlamentarnem odločanju in na referendumih, se večinska demokracija obnese ne glede na neprijetno izkušnjo, ki jo imamo v slovenskem parlamentu v tem mandatu, ko koalicija povozi vse opozicijske predloge že zaradi tega, ker so opozicijski.
Drugače pa je v (kon)federalnih sistemih, kjer lahko proporcionalno načelo tudi ogrozi interese manjših članic EU. Takšen primer je denimo Evropski parlament, kjer je število predstavnikov posamezne države odvisno od deleža prebivalstva države članice znotraj EU, pri tem pa obstaja varovalni element: načelo konsenza, ki velja za sprejemanje odločitev znotraj Evropskega sveta. To pomeni, da večina v Evropskem parlamentu ne sme povoziti soglasja posameznih članic EU.
Morda se bo ob tem kdo spomnil na dogajanje v zadnjih letih pred razpadom Jugoslavije. Takrat je namreč »vožd« Slobodan Milošević pod pretvezo demokratičnosti in na zvijačen način želel uvrsti demokratično odločanje o Jugoslaviji po sistemu »en človek, en glas«. Za to obstaja tudi tehten razlog, saj se je več kot tretjina celotnega prebivalstva SFRJ opredeljevala za Srbe. To je pomenilo skoraj dvojni delež v primerjavi z drugo uvrščenimi Hrvati. No, v osemdesetih letih je znotraj predsedstva SFRJ, kjer je bilo osem članov (tudi dva predstavnika s strani Beograda suspendiranih pokrajin Kosovo in Vojvodina), veljalo večinsko načelo, kar je bilo za Slovenijo zelo nevarno, saj bi lahko predsedstvo z večino glasov razglasilo izredne razmere, kar bi zvezni vojski dalo tudi izredna pooblastila. Če bi namreč od osmih članov za tako odločitev glasovalo pet članov (srbski blok je imel denimo štiri glasove!), bi tako lahko sledila katastrofa, »kosovizacija« Slovenije. Vrh JLA je želel izsiliti takšno odločitev še zlasti po izvedenem slovenskem plebiscitu, Slovenija pa se je že pred tem z amandmaji k republiški ustavi upirala, češ da pri nas izrednih razmer ne more biti, razen če jih potrdijo republiški organi. Kot je znano, izrednih razmer uradno nismo imeli niti v času agresije JLA leta 1991. To je bilo tudi logično, saj bi pravno gledano stanje izrednih razmer koristilo predvsem agresorju.
To pa ne pomeni, da lahko konsenzualna demokracija v vsakem primeru dobro deluje. Omenil sem že Evropski parlament. Tam se sicer večinsko odloča, vendar v njem ne obstaja vnaprej določena koalicija, pač pa največja politična skupina (Evropska ljudska stranka – ELS) za svoje odločitve išče soglasje s poslanci iz drugih dveh velikih skupin (liberalea Renew ter socialistične S & D). ELS namreč sama nima dovolj sedežev, da bi lahko samostojno krojila evropsko politiko, njen glavni del pa ne želi tesneje sodelovati s skupinami desno od nje. To pa na žalost pomeni dokaj neprijetne, tudi gnile kompromise, ki jih poznamo v obliki zelenih prehodov, birokracije in širjenja prebujenske agende.
Zato je po svoje večinska demokracija z vnaprej sestavljeno koalicijo bolj trdna in učinkovitejša, čeprav na drugi strani tudi neprijetna za tisto stran, ki ostane v opoziciji, saj njenega soglasja dejansko ne potrebuje nihče. V tem primeru, tudi v slovenskem, odgovornost za vladanje nosi izključno koalicija. In upajmo, da bo velika večina prebivalstva Slovenije to upoštevala tudi na volitvah marca letos. Pogoj za učinkovito vlado pa je tudi ne previsoko število parlamentarnih strank (ta čas jih je pet). Tudi znotraj koalicije namreč velja načelo soglasja. In več ko je kuharjev, slabša je jed. Povedano drugače: preveliko število strank dejansko zmanjšuje učinkovitost vlade, čeprav se na prvi pogled sliši lepo, ko govorimo o raznovrstnosti političnih izbir.
