Piše: Jože Biščak
Carlo Cipolla je bil italijanski zgodovinar, specialist za srednjeveško gospodarstvo. Na prelomu tisočletja umrli akademik ni zaslovel zaradi svoje profesije, temveč zaradi eseja Temeljni zakoni človeške neumnosti. Rdeča nit njegovih petih zakonov je, da je skupina neumnih ljudi daleč močnejša od mafije; čeprav brez vidnega voditelja ji uspe delovati zelo koordinirano in učinkovito. “Neumna oseba je najnevarnejša oseba,” sklene Cipolla.
Esej je številne mislece in pisce spodbudil, da so razdelali posamezne stopnje neumnosti. Različnim lestvicam je skupna končna stopnja neumnosti. Dosežejo jo ljudje, ki imajo višji intelektualni prag od povprečnega posameznika in na vrhuncu svoje neumnosti s pomočjo medijev dosežejo ugled. Začnejo verjeti, da so volkovi ali pastirji, čeprav so v resnici ovce, ki jih vodi samouresničevanje neumnosti. Ne zavedajo se, da so v jarmu narcisizma in da so povodci v rokah tretjih ljudi.
Normalni ljudje jih poslušajo in pri sebi vedo, da neumni manipulirajo z oksimoroni, česar sami nikoli ne bi počeli. A ker zvenijo dobrohotno, vetra v jadra pa jim dajejo mediji, neumnosti ne vzamejo kot šale. Celo občudujejo jih, ker delujejo trdno in so prepričani v svoj prav. Privlačno se jim zdi, da ljudje na končni stopnji neumnosti niso pripravljeni sprejeti drugih dejstev in kopice prepričevanj, ki so v nasprotju z njihovimi domnevami, čeprav je kopica dokazov, da se motijo. Njihova moč je, da je predstavljena laž ali manipulacija obratno sorazmerna s količino truda normalnih, ki z dokazi in zdravim razumom skušajo ljudi prepričati v nasprotno. Zdi se, da deset pametnih ljudi ne odtehta enega samouresničenega neumnega.
Mediji govor Kovačeve omilili
Tipičen primer je bila nedavna novinarska konferenca parazitskega Inštituta 8. marec. Direktorica inštituta Nika Kovač je medijem razlagala, kako bodo zbirali podpise za megazakon, ki bo odpravil ukrepe, predpise in zakone desnosredinske vlade. Kdor zna seštevati in odštevati, ve, da bi to pomenilo nižje plače in pokojnine ter da bi morali podjetniki in vsi, ki so bili med zdravstveno krizo deležni pomoči, vračati denar. Čeprav je bila Kovačeva, ki je očitno že zelo mlada dosegla končno stopnjo, jasna kot beli dan, so uredniki in mediji (večinoma dosegajo visoke stopnje na lestvici neumnosti) njene besede omilili. Pravzaprav so večji pomen pripisali Kovačevi kot osebi, ne oksimoronom, ki jih je predstavila. A njihova nesreča je, da posnetkov, ki so zakrožili po spletu, ni več mogoče izbrisati in da bodo ljudje spoznali, da jim načrti inštituta utegnejo samo škoditi. Pri tem je najbolj intrigantno dvoje: prvič, njihove pobude in domneve ne koristijo niti njim samim; in drugič, s svojim delovanjem ne skušajo vnesti nereda (domišljajo si, da ustvarjajo red), ampak je nered rezultat njihovega početja. Od tega imajo koristi le lutkarji, ki upravljajo z neumnimi.
Sledilci neumnih na končni stopnji so “koristni idioti”. Na novinarski konferenci Inštituta 8. marec smo jih lahko prepoznali kot gručico ljudi v ozadju Nike Kovač. To so ljudje, ki na lestvici dosegajo različne stopnje. Kot po pravilu gre za zapostavljene posameznike, ki imajo nataknjene plašnice in se čutijo poklicane, da slepo opravljajo umazano delo za ljudi, ki so njihov ideal – ljudje, ki dosegajo končno stopnjo. Stopnjo niže od koristnih idiotov so militantni neumni. To je tudi tistih 1.300 aktivistov, ki bo po obljubah inštituta šlo na teren proti SDS. Gre za posameznike, ki na svobodo govora, zasebno lastnino, znanost, razum in plačano delo ali na tiste, ki to zagovarjajo, gledajo kot na eksistencialne grožnje, ki jih je treba za vsako ceno in z vsemi sredstvi iztrebiti. In ko bodo neumni na različnih stopnjah govorili o fašistih, ki jih je treba iztrebiti, vedite, da govorijo o svobodomiselnih. Primer Marka Bandellija je kot iz učbenika.
Žal (pre)mnogi normalno inteligentni podcenjujejo neumnost in njeno moč. Še vedno verjamejo, da je v neumnih na različnih stopnjah vendarle kanček racionalnosti. Ni. Svojim prepričanjem sledijo kot navodilom za uporabo šampona, njihov svetovni nazor je pravokotno na resničnost.
Jože Biščak je glavni in odgovorni urednik konservativno usmerjene revije Demokracija, predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev in avtor knjig Zgodbe iz Kavarne Hayek, Zapisi konservativnega liberalca in Potovati z Orwellom.
