Piše: dr. Tamara Griesser Pečar
V Sloveniji 3450 umorjenih iz jame pod Macesnovo gorico čaka na pogreb, ki ga župan mesta Ljubljane ne dovoli, vladajoča koalicija pa je predložila novelo zakona o javnem redu in miru, ki naj bi prepovedala javno poveličevanje nacizma in fašizma, ne pa tudi komunizma.
Seveda zagovornikov nacizma in fašizma z redkimi izjemami v Sloveniji ni, so pa še vedno zagovorniki komunizma. V državnem zboru so poslanci levih strank že večkrat preprečili sprejetje Resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu, ker jim obsodba komunizma povzroča precejšnje težave. Z novelo hoče koalicija dolgoročno omejiti tudi objektivni prikaz nekomunističnih enot in organizacij, ki so zunaj OF in partizanov delovale med drugo svetovno vojno v Sloveniji, tudi tistih, ki so delovale ilegalno in so bile usmerjene proti okupatorjem (legije, obveščevalne službe, četniki oz. Jugoslovanska vojska v domovini). Utišati hočejo svobodo govora, ki je temeljna človekova pravica, dolgoročno je ogroženo tudi zgodovinopisje, če deluje po načelih stroke.
Spomnimo se, da se je komunistična partija po osamosvojitvi dvakrat preimenovala in je naenkrat postala socialdemokratska stranka, njeni predstavniki pa se še vedno klanjajo pred spomeniki tistih, ki so odgovorni za množične kršitve človekovih pravic, ministrica hodi na proslavo ustanovitve KP, ukinja se dan spomina na žrtve komunizma, zagovorniki novele zakona pa trdijo, da ne gre enačiti komunizma, nacizma in fašizma, saj je ta nekaj povsem drugega. Tukaj gre za relativizacijo zla. Če argumentacija, ki so jo predstavili predstavniki koalicije, ni bilo namerno zavajanje nepoučenih, je jasno samo eno, namreč, da večina tistih, ki polemizirajo o pomenu pojma totalitarizem, nima razčiščenih pojmov. Zgodovinar, ki je predstavil zakon v parlamentu, je svoje neznanje na neki oddaji izkazal tudi s trditvijo, da je v Avstro-Ogrski vladal totalitarni režim. Nihče v parlamentu ni omenil dejstva, da sta nacistična Nemčija in Sovjetska zveza začeli drugo svetovno vojno skupaj. Dva tedna po podpisu pakta Hitler-Stalin 23. avgusta 1939 (28. septembra sta podpisali še »Mejno in prijateljsko pogodbo), ki je del Evrope razdelil med Nemčijo in Sovjetsko zvezo (SZ), je Nemčija 1. septembra 1939 napadla Poljsko, SZ pa 17. septembra vzhodno Poljsko, sledila je sovjetska okupacija baltskih držav in Finske. SZ je stopila na stran zaveznikov šele po nemškem napadu 22. junija 1941.
Vsak totalitarizem je diktatura, ni pa vsaka diktatura totalitarna. V nasprotju z avtoritarno diktaturo, ki ljudem dopušča zasebno življenje, če se ne vmešavajo v politiko, totalitarna država posega v vse pore družbenega in človekovega življenja in zahteva aktivno udejstvovanje po diktatu določene ideologije. »Avtoritarni režim omejuje svobodo, totalitarni režim odpravi svobodo,« ugotavlja Hannah Arendt v knjigi Izvori totalitarizma. Bistveni element tega, kar v zgodovinopisju, pa tudi v resni politiki ustaljenih demokracij označujemo kot »totalitarizem«, je ustrahovanje in uveljavitev fizičnega nasilja. Značilnosti totalitarnih režimov so: prevladujoča ideologija (nacionalsocializem temelji na rasni ideologiji, fašizem na narodni in komunizem na t. i. brezrazredni družbi, v kateri ni zasebne lastnine), enotnost oblasti (zakonodajne, izvršne in sodne), enostrankarski sistem, osebni kult diktatorja (Hitler, Mussolini, Stalin, Tito), podreditev posameznika skupnosti, množične kršitve človekovih in državljanskih pravic, ni svobode medijev, znanosti in umetnosti, koncentracijska in delovna taborišča ter tajni zapori, privilegiji vladajočih, tajni uradni listi itd. Tako fašizem kot tudi nacizem in komunizem izvirajo iz socialističnih korenin. Bistveno je torej, da ocenjujemo totalitarne pojave in totalitarne režime po enakih kriterijih.
Slovenija je izkusila vse tri totalitarne režime, dejstvo pa je tudi, da je komunizem povzročil največ smrtnih žrtev, vendar tukaj ne gre samo za smrtne žrtve, temveč tudi za žrtve politično motiviranih procesov, za politične zapornike, ki jim niso sodili, za izgone prebivalstva, odvzeme premoženja, za begunce itd. Neposredno prizadetih je bilo več kot 100.000 ljudi v Sloveniji, na slovenskih tleh pa je bilo pobitih tudi več kot 100.000 pripadnikov drugih jugoslovanskih narodov. Poudariti pa je treba, da so bili žrtve tudi svojci vseh teh oseb, ki jih je oblast zapostavljala, ki se niso mogli šolati, kot so si to želeli, oz. ki niso dobili služb, ki bi ustrezale njihovim sposobnostim in željam.