Piše: dr. Stane Granda
Spet je minil 23. avgust, dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Njegovo zgodovinsko ozadje sega v leto 1939, ko sta Sovjetska zveza in Hitlerjeva Nemčija sklenili pakt in pospešili z 2. svetovno vojno v Evropi. Njuno večdesetletno incestno razmerje je rodilo eno največjih množičnih smrti v Evropi.
23. avgust je bil mišljen kot skupni evropski praznik svetosti življenja, ki ga je sprejel evropski parlament z Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu 2. aprila 2009. Njegovo idejno ozadje so Deklaracija Združenih narodov o človekovih pravicah, Listina Evropske unije o temeljnih pravicah in še nekateri drugi dokumenti kot tudi spominska praksa prizadetih držav oziroma narodov. Slovenska država ga vse do danes ni »posvojila«, ampak ga vsakih nekaj let »jemlje na znanje«. Gre za cinizem, ki ga letos opazujemo tudi v odnosu do nesrečne Ukrajine.
Identifikacija slovenskih nasprotnikov tega evropskega spominskega dneva ni problem. Združuje jih odnos do komunizma. Pripravljeni so sprejeti stalinizem, mogoče zaradi informbiroja, predvsem pa hočejo »rešiti« čast »tovariša Tita« in izločiti iz spominskega dneva komunistične zločine v Sloveniji in drugje po svetu, od Kitajske do sodobne Venezuele.
Odpor privržencev nekdanjega jugoslovanskega totalitarizma zoper poimenovanje praznika 23. avgusta je neverjetno močan. Ne samo pri politikih in preprostih ljudeh, ampak tudi v vrsti zgodovinarjev od Repeta do večnega direktorja Lutarja, ki se trudi zasesti prostor, ki ga je izpraznil J. Pleterski. Seveda izključno na ideološkem področju, saj mu v drugem ne seže niti pod povrhnjico podplata. Njihovi argumenti so med drugim, da komunizma nima smisla omenjati, ker ga niti ni bilo, le socializem, da pravzaprav niti fašizem ni bil totalitarizem, takoj pa so pripravljeni vključiti Katoliško cerkev. Ker ne ločijo niti konkordata Vatikan-Nemčija od sporazuma te s Hitlerjem, kaj drugega od njih niti ne moremo pričakovati. Niti tega nočejo slišati, da je Stalin izročil Hitlerju vrsto nemških komunistov, še manj o skupnem proslavljanju slovenskih komunistov in nemških nacistov1. maja 1941 v Trbovljah. Dejansko je nemška okupacija nekdanje Jugoslavije začetek kolaboracije pri nas. Najbolj pa razvodeneva vsebino 23. avgusta praksa levičarjev, ki svoje desne in leve nasprotnike imenujejo fašisti. To je zloraba zgodovine in »revizionizem« brez primere.
Glede na to, da je nekdanjim komunistom bolj ali manj vseeno za nekdanjo ideologijo, ne pa za oblast, se moramo vprašati, kaj jih pravzaprav moti pri omenjanju komunizma. Po daljših pogovorih nam le pojasnijo, da bi s tem onečastili pot in način komunistične prigrabitve oblasti: medvojne in povojne poboje. Množično zločinsko pobijanje, pa naj se sliši še tako grozljivo, je namreč najmočnejša idejna vez komunizma, ki presega delitve od leninizma do najnovejših pojavov. O vsem so se pripravljeni pogovarjati, le o množični industriji smrti ne, ki po svoji grozovitosti, spomnimo se Hude jame, presega celo nacistično. Zato ni naključje, da prav v njihovih vrstah gnezdijo slovenske zahteve po evtanaziji bolnih in ostarelih.
Spet je minil 23. avgust. Koliko jih še bo? Dokler bodo komunisti pri nas toliko močni? Ne! Dokler bomo demokrati tako šibki in je naš odnos do oblasti nenačelen. Resnično je večino poosamosvojitvenega obdobja na oblasti totalitarna levica. Ne po svojih zaslugah in prednostih, ampak naših neumnostih. Ena od teh je tudi ta, da v opoziciji v parlamentu redno zahtevamo spoštovanje dneva spomina na žrtve vseh totalitarizmov, v nobeni koalicijski pogodbi pa te zahteve ni. Le privolitev, da »naši« na bodo odpirali »spornih« zgodovinskih vprašanj. Čisto kapitulantstvo, pomanjkanje prepričanja v svoj prav, pomanjkanje temeljnega samospoštovanja. Ob osamosvojitvi so komunisti nekako skozi zobe obljubljali, da ne bodo prevzemali državotvornih ministrstev. Saj jih ne potrebujejo. Zanje sta med ključnimi kultura in šolstvo, za bogatenje in službe centri za socialno delo. Predvsem v teh treh resorjih je leglo njihove subverzivne dejavnosti in prevzemanje oblasti. Problem ni toliko v osebnostih ministrov, ampak onih, ki jih ti nastavljajo. Ministra Ciglerja so najbolj onemogočali njemu podrejeni kadri, ki jih je podedoval v centrih za socialno delo, ki so ena od trdnjav nekdanjih. Nobena skrivnost ni, da ministrstvo za šolstvo obvladujejo kadri, ki jih je nastavil še minister Gaber. Bolj se je trudil minister Simoniti, bolj so njemu podrejeni financirali petkove demonstrante. In potem se čudimo, da je kultura denarno podpirala posiljevalce mladoletnic!?
»Ne moremo pomagati. Kriva je družba, ki to tolerira,« se sedaj izgovarjajo odgovorni. Ni res! Družba jih ne podpira. Jankovića v zvezi z nesrečno farmacevtko ni zaščitila družba, ampak posamezniki z imenom in s priimkom. Tudi za sedanjo afero so posamezniki. Jih bo kdo imenoval?
Je bil kakšen »narodni heroj«, ki je med vojno in po vojni zverinsko pobijal v imenu komunizma, doslej »detroniziran”? Koliko šol se še vedno imenuje po onih, katerih roke so bile do ramen krvave? Tudi to je vsebina 23. avgusta.
