Piše: Gašper Blažič
Dogodek, ki ga bom opisal, sem morda že kdaj omenil. Zgodilo se je nekje leta 1986 ali 1987, ko sem hodil v prvi razred osnovne šole. Vpisan sem bil tudi v t. i. glasbeni krožek, ki je bil enkrat tedensko. Na eni od teh ur sem se opravičil za naslednji teden, češ da imam kirurški poseg v bolnišnici.
Seveda nisem vedel, kaj bo temu sledilo. Začelo se je javno zasliševanje, za kakšen kirurški poseg gre. Ker sem bojda dolžan to pojasniti vsem, ki so bili prisotni. No, šlo je za urološko operacijo (ja, in res me zanima, kdo bi bil pripravljen pri sedmih letih to javno pojasnjevati!), a tam prisotna pedagoginja si je očitno omislila, da gre tu za »informacije javnega značaja«. Torej, ostali imajo »pravico vedeti«, logična posledica tega je, da sem dolžan povedati – torej, pravice do izbire ni. Izmotaval sem se z vsemi mogočimi izgovori, vendar je bilo »vrtanje« vse hujše, vse to pa je samo še povečevalo napetost in nejevoljo med ostalimi udeleženci glasbene ure, češ zakaj blefiram, naj že povem resnico. Ker je to stvar vseh, ne samo mene. Skratka, totalno neprijetno.
Ne vem, kako sem se sicer izvil iz tega primeža, je pa pustilo pri meni neprijeten priokus. Moje navdušenje do glasbene šole se je tako končalo zelo zgodaj. Doma tega dogodka nisem omenil, pač pa sem ga skušal potlačiti v podzavest. In sem nanj dokaj hitro pozabil. A tisti podzavestni odpor je ostal. Ko danes reflektiram ta skoraj pozabljeni dogodek, sem nekako ugotovil, da je bilo takšno početje povezano s tedanjo socialistično pedagoško doktrino, kjer zasebnost in intimni prostor nista obstajala. Vse, kar je bilo zasebno, je bilo tudi javno. Vsak je imel pravico vedeti vse o vsakomur (vsaj teoretično). Verjetno se boste tudi spomnili, da je pri obravnavi agresivnih učencev prevladala logika, da si morata napadalec in žrtev podati roko, ker sta »enako kriva«. Kajti v kolektivizmu ni osebne moralne odgovornosti.
In če bi se takšen dogodek, kot sem ga doživel sam, zgodil v samostojni Sloveniji, bi bil to škandal, ki bi še dolgo odmeval v medijih. A takrat je bilo to normalno. In ni imelo smisla o tem seznanjati starše. Kdor jo je skupil v šoli, je bil navadno kaznovan še doma. Če pa so starši slučajno prišli v spor s šolo, je bilo jasno, kdo ima prav – in verjetno bi sledil tudi odziv socialnih služb, ki morajo poskrbeti za otroka, da ne bo odraščal v okolju, kjer bi nanj lahko vplivala »slaba vzgoja«.
Med zasebnostjo in javnostjo
Pravica do zasebnosti in intimnosti se tako danes zdi kot nekakšna dobrina, ki smo jo prejeli od zahodne civilizacije. Pred skoraj dvajsetimi leti je bila v Sloveniji sprejet zakon o varstvu osebnih podatkov, nato še zakon o dostopu do informacij javnega značaja. Zakoni so sicer marsikaj zakomplicirali, a hkrati se je s tem začelo uveljavljati bolj jasno zavedanje o tem, kaj je posameznikova pravica do zasebnosti. Kar pred tem ni bilo ravno samoumevno, saj smo se na novosti, ki so preglasile dotedanje socialistično pojmovanje pravic posameznikov, le počasi navajali. In da bi slovenska država zakone s tega področja čim bolje uveljavila, je nekje petnajst let po osamosvojitvi uvedla novost: urad informacijskega pooblaščenca. Na to funkcijo je bila imenovana oseba, ki smo jo prej poznali s televizijskih ekranov, a je nato delala v omrežju Darka Horvata – to je bila Nataša Pirc Musar.
Takrat nihče ni vedel, kaj lahko od nje pričakuje. In kaj kmalu se je pokazalo, da je lahko zelo kočljivo, če vlogo nekega arbitra, ki samovoljno odloča o tem, kdo krši zakon, prevzame ena sama oseba (ne pa denimo tribunal, kot pri ustavnem sodišču). In v resnici je tranzicijska kvazi-levičarska (dejansko pa tovarišijsko kapitalistična) elita vzpostavila več takšnih organov, kjer so glavno vlogo igrale osebe, ki so dobila potrebno podporo parlamentarne večine. Denimo varuh človekovih pravic, zagovornik načela enakosti, predsednik komisije za preprečevanje korupcije (kar naj bi bil sicer kolektivni organ), itd. In kar je najpomembneje: zakon je vsaj nekaterim od njih podelil tudi neposredna javna pooblastila ter diskrecijsko pravico za izrekanje glob tistim, za katere meni, da kršijo zakon. In če je temu sledila pritožba na sodišče, je slednje ponavadi potrdilo odločbo urada informacijskega pooblaščenca.
Objava dopisovanja med sodnikom in novinarjem
Tu se zgodba šele dobro začne. Namreč o tem, kolikokrat je informacijska pooblaščenka N. P. M. presodila, da je medij, katerega sedaj berete (seveda mislim tako tiskano izdajo kot spletno stran), krši pravico do zasebnosti. Ne bom opisoval vseh primerov, opisal bom samo enega, ki zelo izstopa. Zgodil se je leta 2011, torej pred dobrimi desetimi leti. Tednik Demokracija je namreč takrat objavil vsebino škandaloznega dopisovanja med sodnikom (sedaj že pokojnim) Francem Dobrovnikom ter novinarjem Mladine Igorjem Mekino. Šlo je seveda za vsebino, ki je bila v interesu javnosti, saj se je dogajalo, da so sodbe pogosto »uhajale« k nekaterim posebej izbranim medijem. Kako problematično je slovensko sodstvo, smo se dokončno začeli zavedati nekaj let kasneje ob zrežiranem procesu Patria. Prijateljsko dopisovanje med Dobrovnikom in Mekino je bilo tu le kamenček v mozaiku. In očitno ne tako nepomemben, saj je Mekina leta 2017, ko je Dobrovnik umrl, slednjemu napisal kar dva nekrologa: krajšega v Mladini in daljšega na spletnem portalu Portalplus, kjer je avtor pokojnega sodnika označil za nekakšnega »žvižgača« v sodniških vrstah, saj naj bi pomagal tako »levim« kot »desnim«.
In o čem sta se dopisovala Mekina in Dobrovnik? Predvsem o tem, kako pisati o aferi Patria. Kar samo potrjuje sprego med sodstvom in mediji pod taktirko istih botrov. Tudi zato je reakcija informacijske pooblaščenke sledila zelo hitro. Najprej je reagiral eden od njenih uslužbencev, češ da smo javno objavili e-mail naslova udeležencev dopisovanja. Kar je seveda le izgovor, saj gre v resnici za dva e-naslova, ki zelo težko spadata v domeno zasebnosti. E-naslov Mladininega novinarja je tako ali tako javno objavljen na svetovnem spletu, drugi e-naslov pa je (bil) službeni elektronski naslov javnega funkcionarja. Po pojasnilu uredništva je uslužbenec postopek ustavil. No, vsaj tako smo mislili…
Ko pa je sledila objava članka o politično pristranskem delovanju pooblaščenke NPM, je hitro sledilo maščevanje z zlorabo javne funkcije: informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar je našo novinarko Petro Janša in urednika Metoda Berleca oglobila vsakega s po 1660 evri, založnika Nova obzorja kot izdajatelja Demokracije pa z 8340 evri kazni. Češ, šlo je za objavo zasebnega dopisovanja dveh posameznikov, ki niti nista bila vprašana, ali dovolita objavo.
Po pritožbi Demokracije na okrajno sodišče v Kranju je slednje leta 2014 zgolj potrdilo odločbo informacijske pooblaščenke. S tem pa je tudi že vnaprej demantiralo trditve Igorja Mekine, da je sodnik Dobrovnik nekakšen žvižgač. Če bi bilo res tako, bi se sodišče zelo verjetno odločilo drugače. In če bi bilo dopisovanje med sodnikom in novinarjem res tako neproblematično, bi politično podzemlje to objavo mirno prezrlo.
Ko ustavni sodniki rečejo STOP
A sedaj pozor: skoraj osem (!) let po dogodku in pet let po sodbi okrajnega sodišča je ustavno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in razveljavilo prej omenjeno sodbo. Ustavno sodišče (ki je bilo leta 2019 že krepko levo usmerjeno!) je ocenilo, da okrajno sodišče pri zagotavljanju funkcije sodnega varstva iz ustave ni upoštevalo meril in zahtev, ki so jih v svojih odločitvah v primeru kolizije dveh enakovrednih pravic že večkrat razložili ustavno sodišče, Evropsko sodišče za človekove pravice in Sodišče EU. Okrajno sodišče je zgolj pritrdilo stališču prekrškovnega organa (tj. informacijske pooblaščenke oz. njenega urada), ki pa zahtevane presoje ni v celoti izpeljal po omenjeni metodi, čeprav je zaznal, da gre za kolizijo dveh pravic. Prekrškovni organ namreč ni upošteval pomena raziskovalnega novinarstva z vidika pravice novinarke do svobode izražanja in s tem na drugi strani informiranja javnosti o zadevah javnega interesa, kar ravnanje sodstva nedvomno je, je zapisalo ustavno sodišče.
Povedano drugače: ustavni sodniki so dali zaušnico ne samo redni sodni veji oblasti, pač pa tudi Pirc Musarjevi. Kar se sicer ni zgodilo zgolj enkrat.
A še preden je ustavno sodišče sploh izdalo to odločbo, se je ime Pirc Musarjeve že pojavilo tudi v okviru članov sveta zavoda Oštro, razvpitega spletnega portala, ki naj bi se ukvarjalo z nadzorom nad ostalimi mediji. Predvsem tistimi, ki so kritično pisali o LGBT agendi. Z ostrimi vprašanju v slogu inkvizicije so se lotili tudi uredništva Demokracije. Kot je znano, je glavno ime portala Oštro Anuška Delić.
Tranzicijskim grešnikom »ščitijo zasebnost«, razredne sovražnike pa razgaljajo
Če torej potegnemo črto, lahko ugotovimo, da je Nataša Pirc Musar v vlogi informacijske pooblaščenke in s političnimi motivi »varovala zasebnost« sodnika in novinarja protežiranega medija – in to na ustavno sporen način. Kar je vse skupaj še toliko bolj kričeče ob dejstvu, kako so se nekateri mediji na grob način lotili vdora v zasebnost nekaterih posameznikov. Denimo pri kmetiji Franca Kanglerja, pa vdora v dom Nine Krajnik, kjer so nadlegovali tudi njenega ostarelega tasta. Na drugi strani bi se morali varuhi svobode izražanja oglasiti, ko so vodilni predstavniki Levice ter Inštituta 8. marec javno grozili s kazenskimi ovadbami medijem ter celo posameznim uporabnikom družbenih omrežij. In tudi takrat, ko je preiskovalna komisija pod vodstvom Mojce Pašek Šetinc hotela pridobiti prav vse poslovne podatke izdajateljev medijev, ki kritično poročajo o sedanji vladi.
In navsezadnje: o pravici do zasebnosti se je precej govorilo o primeru v aferah Fotopub, pa tudi v primeru Jankovićeve grozljive zlorabe farmacevtke. O njej se govori tudi sedaj zaradi dejstva, da je poslanec SDS Andrej Hoivik fotografiral poškodovano poslansko klop poslanke Levice Nataše Sukić, slednja pa trdi, da je fotografiral njen računalnik. Verjetno pozna primer Janija Božiča, ki je bil zaradi fotografiranja SMS sporočila na telefonu Alenke Bratušek (ob njeni izvolitvi za mandatarko leta 2013) kazensko preganjan in se je moral umakniti v Veliko Britanijo. Medtem mediji nimajo dostopa niti do osnovnih podatkov zdravstvenega kartona ene najvišjih političnih funkcionark – govorimo o razvpiti predsednici državnega zbora Urški Klakočar Zupančič. A pred skoraj desetletjem je slovenski tabloid širil govorice o domnevni psihični bolezni enega od otrok Janeza Janše – vsi varuhi zasebnosti so takrat snedli jezik.
Tudi avtor teh vrstic je bil že obtožen kršenja vdora v zasebnost in sicer pred davnimi leti v eni od sejnih dvoran zgradbe državnega zbora, ko je pospravljal svoje stvari in mimogrede slišal dokaj razburjen pogovor tedanje poslanke SD Majde Potrata z Evo Irgl (SDS). Bilo je ravno po neki dokaj pomembni seji parlamentarne komisije za človekove pravice in peticije. Ko je poslanka SD opazila, da sem še vedno prisoten v dvorani, ji je to dvignilo pokrov, češ da »vlečem na ušesa«. Zadrega je bila precejšnja, saj na takšen napad nisem bil pripravljen. O bizarnem odnosu poslanke do predstavnikov medijev sem obvestil tedanjega predsednika DZ Franceta Cukjatija.
Za predsednika republike pač ne kandidira Aleš Musar…
Načrt, da razgalijo poslovno hobotnico NPM in s tem tudi del njene zasebnosti, pa je nastal v »golobnjaku«. Ob tem ni odveč omeniti pripombo nekdanjega predsednika republike Milana Kučana, da Aleš Musar s temi volitvami nima opraviti, kajti za funkcijo predsednika republike kandidira Nataša Pirc Musar in ne njen mož. Po tej logiki bi morali tudi varovati zasebnost družine Zorana Jankovića, češ saj za župana kandidira on in ne njegovi sinovi. Skratka, javnosti ne bi smelo brigati, ali je bila Ruska dača financirana z davkoplačevalskim denarjem ali ne. Ker je to bojda zasebna stvar družine Pirc Musar.
In končno: govorili smo že o pooblastilih predsednika republike. Ta sicer ne izreka kazni, lahko pa sprejme sklep o pomilostitvi. In ima z imenovanjem veleposlanikov ter raznih funkcionarjev (ter predlaganjem ustavnih sodnikov) precej večji vpliv od pregovornega »fikusa v pisarni« (po možnosti brez vgrajenih prisluškovalnih naprav). NPM je najprej za funkcijo informacijske pooblaščenke predlagal sedaj že pokojni Janez Drnovšek. Za drugi mandat pa Danilo Türk. Če bi sama zasedla to funkcijo, bi to pomenilo kontinuiteto že omenjene slabe prakse delovanja državnih funkcionarjev z visokim faktorjem vpliva ter z diskrecijsko pravico arbitra, ki se glede na svoje politične preference odloča za omejevanje medijske svobode. Za vse tiste, ki so v nizkem štartu novega vala zatiranja vseh medijev, ki ne sodijo med podpornike sedanje vlade ter koalicije, bi bila izvolitev NPM signal, da lahko svojo agendo brutalno uveljavilo.
Tudi zato bo letošnji 13. november veliko bolj usoden datum, kot se zdi na prvi pogled.
