4.8 C
Ljubljana
ponedeljek, 19 aprila, 2021

Skrajna desnica – kaj je že to?

Piše: Gašper Blažič

Verjetno ste v zadnjem letu dni večkrat zasledili opazke, da imamo na oblasti skrajno desnico. Da, natanko tako. In takšne opazke ne prihajajo samo iz ust gostilniških »poznavalcev politike«, pač pa tudi od tistih, ki bi se morali takšnih opazk sramovati. Ne samo zaradi neznanja, pač pa tudi zaradi higiene ter odgovornosti do vse bolj zmedene javnosti.

Namreč, na kaj pomislite, ko slišite za skrajne desničarje? Verjetno na neonaciste, neofašiste, vse vrste populiste, nacionaliste, šoviniste in podobno. In k temu seveda mnogi prištejejo ksenofobijo, homofobijo in druge vrste fobij, ki jih producirajo vsi realni in namišljeni novi Hitlerji. V slovenskem primeru je nabor vsega slabega, kar prihaja iz desničarskega Dantejevega pekla, še veliko širši: dodan mu je še klerikalizem, ali, Bog ne daj, katolibanski klerofašizem, neoliberalizem, kolaboracija, izdaja naroda, vsesplošna koruptivnost, teptanje vsakršne svobode. In seveda je skupni pojem za vse slabo, kar se je lahko kdaj skoncentriralo na enem mestu, kajpak »janšizem«. Zato ne bodite presenečeni, če boste v tem času slišali oceno, da Slovencem vlada opcija, ki je neskončno bolj skrajna od vsake skrajne desnice po svetu. Torej, slabše od najbolj peklensko slabega scenarija, ko našo domovino naskakujejo kar vsi jezdeci apokalipse naenkrat.

Seveda je jasno, da gre za povsem perfidno in odurno pretiravanje, ki nima nobene zveze z realnostjo. Poglejmo malo sestavo koalicije, ki jo sicer podpira Jelinčičeva SNS, torej stranka, ki bi jo lahko morda smatrali za skrajno desnico, vendar bi prej rekli, da ni ne tič ne miš. Nekdanja članica koalicije je stranka DeSUS, ki je po tradiciji socialistično-stanovska stranka, zadnje čase povsem notranje razklana. Ostanejo le še tri koalicijske stranke. NSi se opredeljuje kot stranka krščanskih demokratov, torej kot desna sredina, in bi ji glede na previdno retoriko njenih najvidnejših članov zelo težko pripisali kakšno skrajnost. Potem je tu SMC, ki je bila v mandatu 2014-2018 vladajoča stranka še pod vodstvom Mira Cerarja, takrat je kazala močne tendence k stari nomenklaturi, pod Počivalškovim vodstvom pa je začela nastopati bolj pragmatično in sredinsko, podobno kot LDS v času Janeza Drnovška.

Kaj pa SDS? Skrajna desnica? Ste prepričani, da je res tako?

Kdorkoli ima vsaj malo, ampak res vsaj malo pojma o slovenski politični zgodovini, se bo verjetno spomnil, da je sedanja Slovenska demokratska stranka neposredna naslednica Socialdemokratske zveze Slovenije, ki je torej nastala kot delavska stranka, neodvisna od komunistične partije in njenih transmisij. Njeno »spočetje« se je zgodilo v Litostroju leta 1987 z znamenito stavko, ki je postavila tudi zahtevo tedanji oblasti: da dovoli ustanovitev neodvisne socialdemokratske organizacije. To se je v resnici zgodilo šele februarja 1989, saj so bili pritiski komunistične oblasti  prehudi, da bi lahko z ustanovitvijo tvegali že prej. Po razpadu Slovenske demokratične zveze se je večji del Narodnih demokratov nato pridružil SDS, ki je še nekaj časa obdržala socialdemokratsko ime. Vendar je preboj prenovljenih komunističnih partij v mednarodno zvezo socialdemokratskih strank preprečil vključevanje novih socialdemokracij iz tranzicijskih držav. Mnoge od njih so bile prisiljene iskati novo identiteto ter so, tako kot SDS, našle pot v Evropsko ljudsko stranko, kar je povzročalo slabo voljo s strani krščanskih demokratov, češ kaj vendar levo-sredinska stranka počne v tej politični družini in krade glasove »pravi« desnici.

Čeprav se je SDS sčasoma profilirala kot zmerno konservativna sredinska stranka, jo je propagandni aparat tranzicijske levice zaradi močnega antikomunističnega angažmaja hitro naredil za nekakšno trdo jedro slovenske desnice – sedaj jo proglašajo celo za skrajno desnico. A poglejmo bolj natančno: v sedaj največji vladni stranki lahko tudi najdemo zelo vidne člane, ki so v intimni opredelitvi po evropski klasifikaciji pravzaprav levičarji in se verjetno ne bi zelo upirali kulturnemu marksizmu, temveč sklepali z njim kompromise v duhu liberalizma (»živi in pusti živeti«). V jedru volilnega telesa te stranke sicer lahko najdemo pripadnike več nazorskih krogov: aktivne domoljube, tako katolike kot neopogane, agnostike in ateiste, tudi pristaše klasičnega liberalizma (ali »neoliberalizma«, kot bi rekli levičarji), socialdemokrate, itd. Tistih res pravih desničarjev, ki bi predstavljali “desni presek množic” in kombinirali domoljubje, zdrav konservativizem, klasično liberalne poglede na gospodarska vprašanja ter aktivno upiranje kulturnemu marksizmu (z migracijami ter islamizacijo vred), je pravzaprav malo, pa še od teh vsaj ena tretjina gravitira k Domovinski ligi zaradi odpora do EU ter Evropske ljudske stranke. Pri NSi je takšnih »orto desnih« članov in simpatizerjev še precej manj, pri SMC praktično nič.

Seveda to še ni vse. Če takole čez palec ocenimo delovanje sedanje vlade, je slednja vse prej kot »neoliberalna«. Če bi to bila, bi rekla ljudem: »Mi bomo znižali davke, umaknili državo iz gospodarstva ter izvedli birokratizacijo, ampak rent ne bomo več delili – ergo, znajdite se, kakor veste in znate.« Vendar tega ni naredila in je, verjetno tudi zato, ker bi bila takšna drža zelo nepopularna in v sedanjih pogojih politični samomor, postala izvajalec nekoliko popravljenega socializma s človeškim obrazom (ali po meri ljudi, o čemer je konec osemdesetih govoril tedanji partijski šef Milan Kučan, seveda pa takrat nismo vedeli, da je to govoril za obdobje po »sestopu z oblasti«, ko bo prišlo do prehoda v sistem, ki ga komunisti imenujejo »kapitalizem«). Osem protikoronskih zakonskih paketov je v zadnjem letu dni postavilo nove standarde pri razdeljevanju subvencij in rent. Šlo je pač za nujne posege, nekakšno finančno blazino, da ob padcu zaradi epidemije ne bi prišlo do pretrdih pristankov in s tem do trajnih poškodb gospodarstva.

Revolucionarni obrat sedanje vlade je bil v primerjavi s prejšnjimi, tranzicijsko-levičarskimi vladami, kot sta bili tisti pod vodstvom Mira Cerarja in Marjana Šarca, torej v tem, da je denar, ki je tako ali tako vzet iz žepov davkoplačevalcev, končno začel prihajati v prave roke (čeprav še ne povsem). Če so prejšnje vlade skrbele, da so davkoplačevalski denar dobivali predvsem krogi izbrancev, so se prioritete spremenile: sedaj za svoje rente trepetajo vsi dosedanji privilegiranci, ki jih na svojstven način simbolizira najbolj razvpiti rentnik Zlatan Čordić. Dodaten problem predstavljajo tudi novo izpogajanja nepovratna sredstva iz Bruslja, zaradi katerih se tudi dogaja “špecanje” Janševe vlade Evropski komisiji. Zato tranzicijska levica, ki obsega tako skrajno levico kot tudi interesne kroge iz mreže političnega podzemlja, na sedanjo vlado gledajo kot na nekoga, ki izvaja prevrat v smeri »institucionalne desne revolucije«, kot je v času prve Janševe vlade to poimenoval politolog in profesor na FDV dr. Ante Tonči Kuzmanić. To je pravzaprav obratna slika prevrata, ki si ga denimo želi Levica, za katero je bil že sistem v času prejšnjih vlad preveč kapitalističen.

A prejšnje tranzicijske vlade so pravzaprav na konservativen način vzdrževale sistem, v katerem so krogi izbrancev dobivali davkoplačevalski denar. Tudi denimo z večjo birokratizacijo ter s tem odpiranjem novih delovnih mest v državni upravi (kar narediš tako, da ustanoviš novo državno agencijo, ki je kljub zvenečemu imenu sama sebi namen). Po drugi strani pa so z večjo birokratizacijo te vlade v tujino pognale cel kup mladih izobražencev in podjetnikov, ki so na tujem pognali korenine in bodo v domovino prihajali le še na dopust, za stalno pa se ne bodo več vrnili. To pa tudi pomeni, da je na ta način pomladni tabor, ki si je ves čas prizadeval za spremembo tovrstnega oligarhično-neosocialističnega sistema, izgubljal volilno telo, s tem pa tudi kritično maso za dosego sprememb. In verjetno se ne bi začele dogajati, če se ne bi pred dobrim letom dni Marjanu Šarcu zgodilo, da mu je puška zdrsnila iz rok in poletela med koruzo, s tem pa je priložnost dobila nova ekipa, ki je začela spreminjati prioritete pri razporeditvi subvencij in s tem začela počasi načenjati do sedaj nedotakljiv sistem tranzicijskih oligarhov. In če bi javnost ugotovila, da se res premika nekaj na bolje, bi s tem oligarhi iz političnega podzemlja lahko začeli izgubljati javnomnenjsko psihološki nadzor nad množicami.

In le tovrstno »prevratništvo« sedanje vlade je razlog, da jo označujejo za »skrajno desnico« – s temi izrazi pa jo dejansko obkladajo predvsem tranzicijski konservativci, ki želijo oligarhični sistem privilegijev obdržati za vedno. In če s pozicije skrajne levice pogledamo na politično sredino, se nam bo ta še vedno zdela skrajno desna. Ker predstavlja ležernost in s tem tudi ovira za izvedbo leninistične revolucije novega tipa oz. demokratični socializem po modelu Chavez-Maduro. Ne verjamem sicer, da si tega želi večina medijev v naši državi, zagotovo pa je res, da z mainstream mediji upravljajo že omenjeni tranzicijsko-konservativni oligarhi, ki bi jim ob nadaljevanju sedanjega trenda lahko propadel njihov dosedanji rentniški imperij. Pa čeprav se doslej pravzaprav ni zgodilo nič takega, zaradi česar bi lahko rekli, da vlada z ukrepi neposredno najeda in sesuva ta imperij. Treba pa je s propagandno preventivno vojno sploh preprečiti, da ji ne bi prišlo kaj takega na misel ali da bi se na naslednjih volitvah SDS tako okrepila, da ne bi več potrebovala koalicijskega partnerja, ki bi jo kontroliral in zadrževal. Tudi zato toliko histerije.

Tudi zato se preventivna vojna proti »skrajni desnici«, ki pravzaprav to sploh ni (ker je to le drugo ime za razrednega sovražnika), nadaljuje.

Gašper Blažič, univ. dipl. teolog, je novinar tednika Demokracija, urednik spletne strani Demokracija.si ter avtor dveh knjig.

Zadnje novice

Sorodne vsebine