Piše: dr. Božo Cerar, mednarodni pravnik, diplomat, pisatelj in publicist
Ko beseda nanese na ambasadorje, najprej pomislimo na veleposlanike, državne uslužbence, ki vodijo diplomatske misije neke države v svetu, kjer jo zastopajo, promovirajo in varujejo njene interese. Govorimo o uradni diplomaciji. Slišati je tudi druga imena, odvisno od tega, ali je v ospredju njena oblika oziroma pristop k njej (npr. državna), vsebina (npr. energetska), metoda (npr. bilateralna) ali sredstvo (npr. športna).
Pri športni diplomaciji se torej šport uporabi kot sredstvo pri diplomatskem delovanju. Države so hitro spoznale pomen športa pri doseganju zunanjepolitičnih ciljev, oziroma da ga lahko s pridom uporabljajo kot diplomatsko orodje za vplivanje na druge države in njihovo javnost. Tipičen primer je t. i. pingpong diplomacija oziroma izmenjava ekip namiznega tenisa med ZDA in Kitajsko. Namizni tenis je na Kitajskem zelo priljubljen šport in Kitajci v njem velesila. Leta 1971 je ameriška namiznoteniška ekipa pripotovala na desetdnevni obisk na Kitajsko. Ta je opazno zmanjšal napetosti med državama. Bistveno je pripomogel k obnovitvi njunega dialoga in obiska ameriškega predsednika Richarda Nixona na Kitajskem leto kasneje. Podoben recept je leta 2016 uporabil ameriški predsednik Barack Obama ob zgodovinskem obisku Havane. Takrat je na Kubi gostovala reprezentanca ZDA v bejzbolu. Odveč je pripomniti, da je to v obeh državah najpopularnejši šport. Znano je, da skušajo bogate arabske države z organizacijo različnih odmevnih športnih dogodkov izboljšati svoj ugled v svetu in tako prekriti svojo avtokratsko vladavino in nespoštovanje človekovih pravic. In še bi lahko naštevali.
Športniki (in enako umetniki, gospodarstveniki itd.) pa lahko k prepoznavnosti svoje države ter k simpatijam in njenemu ugledu, še posebej če so uspešni, pripomorejo, četudi njihova država pri tem ni imela kaj dosti. Govorimo o diplomaciji državljanov (angl. citizen diplomacy). Koristi za državo pa so vsekakor raznolike in velike, če je le sposobna izkoristiti priložnosti.
Takšno diplomacijo posameznih uspešnih državljanov lahko najbolje ponazorim s svojim pogovorom ob trasi zadnje etape Gira d’Italia nedaleč od rimskega Koloseja, ki so ga kolesarji večkrat obkrožili. Možakar z družino na moji levi me je vprašal, od kod prihajam. Iz dežele zmagovalca, Pogačarja, sem mu odgovoril. Obraz se mu je raztegnil v širok nasmeh. Sam je bil iz Barcelone, Španije. Vuelta, sem mu prikimal. Roglič, mi je odgovoril. Čeprav je bil navijač Barcelone, je vedel, da vratar Atletica iz Madrida Jan Oblak tudi prihaja iz Slovenije. Možakar z ženo na moji desni je bil iz ameriške države Virginije, nedaleč od glavnega mesta ZDA Washingtona. Čeprav navijač tamkajšnjega moštva NBA Wizards, je vedel za Slovenca Luko Dončića, zvezdo Dallas Mavericks. V pogovor se je vključil še Italijan za mojim hrbtom. Vneto nam je razlagal o slovenski šoli kolesarstva, ki jo je treba preučevati in posnemati. Ker o tem ne vem nič, sem mu le vneto prikimaval.
Bili so časi, ko so nas, Slovence, po Trstu obkladali z zaničljivim izrazom schiavi. Tokrat pa je osrednji italijanski dnevni list Corriere della Sera na svoji prvi strani Slovenca Pogačarja razglasil za kralja Rima.
Doma se večinoma ne zavedamo povsem, kaj za nas, za Slovenijo, pomenijo uspehi omenjenih in drugih naših športnikov. Če ostanem samo pri Dirki po Italiji. Malo je Slovencev, ki se lahko pohvalijo z bližnjim srečanjem z državnim vrhom sosednje Italije. Lani je pokal zmagovalca Rogliču izročil predsednik države Sergio Mattarella, letos Pogačarju predsednica vlade Georgia Meloni. Tritedensko Dirko po Italiji z sklepno slovesnostjo v središču Rima je neposredno prenašala italijanska javna televizija RAI. Kolesarstvo je v Italiji izredno pomemben šport in kolesarji kot Coppi, Pantani, Nibali itd., ki so na Giru zmagovali v preteklosti, nacionalni junaki. Ni šlo le za izjemna športna uspeha naših kolesarjev, ampak mnogo več. Veliko več, kot je to uspelo naši uradni diplomaciji z izjemo morda našega nekdanjega predsednika Boruta Pahorja. Prispevek k povečanju ugleda Slovenije, Slovencev v italijanski družbi je enormen. Pogačar med Italijani ni žel simpatij le kot izjemen kolesar, fenomen, kot so ga imenovali športni novinarji, ki je zmagal z veliko prednostjo. Ni bil deležen občudovanja samo zaradi svoje borbenosti in pripravljenosti na akcijo v vsakem trenutku. Navdušil jih je tudi kot človek s svojim odnosom do sotekmovalcev in gledalcev dirke, še posebej najmlajših. Sam sem najprej mislil, da je tovrstni vrhunec dosegel z gesto, ki sem jo videl ob prenosu na Eurosportu. Mlademu italijanskemu tekmovalcu Giuliu Pellizzariju, ki se je že veselil svoje prve etapne zmage, pa ga je Pogačar prehitel nekaj sto metrov pred ciljem, je podaril svoj zmagoviti rožnati dres. Italijan ga je sicer prosil le za očala, ki si jih je zaželel njegov mlajši brat. Poteza, ki je ganila tudi TV-reporterje. Po mnenju Urbana Caira, predsednika mogočne Rcs Media Group, pa bo kot vrhunec v anale letošnje Dirke po Italiji ostala zapisana ena druga poteza. Ko je namreč premagoval strm klanec na Monte Grappa, je dečku ob robu ceste podaril svoj bidon. Navzočim na sklepni prireditvi in podelitvi pokala pod zidovi simbola Rima Koloseja in gledalcem pred TV-zasloni tudi ni ušlo, da je Pogačar na zmagovalni oder prišel z našo zastavo in da je ob igranju naše himne pel kot Roglič leto pred tem. Bili so časi, ko so nas, Slovence, po Trstu obkladali z zaničljivim izrazom schiavi. Tokrat pa je osrednji italijanski dnevni list Corriere della Sera na svoji prvi strani Slovenca Pogačarja razglasil za kralja Rima.
