Piše: dr. Andreja Valič Zver
Nezaslišan dogodek se je zgodil v metropoli Združenega kraljestva, ko je policija napadla neoborožene udeležence sprevoda, ki so praznovali dan svetega Jurija. Povod naj bi bilo mahanje z dežnikom pred nosom policijskega konja, sledile pa so klasične obtožbe večine medijev o »skrajnih desničarjih«, ki so skandirali »Anglija, dokler ne umrem«. Šest ljudi so aretirali. Človek se vpraša, kaj je bil smisel in sporočilo tega napada oblasti na državljane v srčiki svetovne demokracije. V prvih vrstah sprevoda so bili namreč ljudje, oviti v bele zastave z rdečim krščanskim križem. Kot vemo, so to zastave svetega Jurija, zavetnika Anglije. Hkrati nam zgodovinski spomin pove, da so bile to zastave evropskih križarjev, ki so od 11. stoletja dalje odhajali borit se proti muslimanom na Bližnji vzhod.
Če posežemo v zgodovinsko zakladnico, bomo odkrili dejstva, ki v marsičem pojasnjujejo trenutek časa, zaznamovanega s spopadi na Bližnjem vzhodu, z ilegalnimi migracijami v Evropo, s terorističnimi grožnjami in z napadi ter izkrivljenimi reakcijami evropskih oblasti. Potem bomo laže razumeli šibkost in ranljivost naše evropske civilizacije, ki se – vsaj tako se zdi – krči pod pritiskom invazivne islamske civilizacije. Evropska zgodovina nas torej uči, da se je vse od 7. stoletja dalje islam pod taktirko arabskih plemen nezadržno širil po obsežnih predelih Azije, Afrike in Evrope. Širjenje vere narekuje Koran, sveta knjiga islama. Seveda so osvajalskim pohodom botrovali tudi gospodarski in politični vzroki. Islam se je pred vrata Zahodne Evrope prebil v prvih desetletjih 8. stoletja. Po osvojitvi Pirenejskega polotoka se mu je zoperstavila vojska karolinškega kralja in leta 732 potolkla Arabce v bitki pri Poitersu. Mnogo slabše je šlo Evropejcem na JV Evrope, kjer so islamizirani Osmani ali Turki osvajali balkanske državice drugo za drugo. Po zavzetju krščanskega velemesta Carigrada leta 1453 se je zdelo, da je Turkom pot do srednje Evrope na stežaj odprta. In res so ogrožali osrčje Evrope vse tja do leta 1683, ko jih je pred Dunajem, od koder je zbežal avstrijski cesar s spremstvom, porazil poljski kralj Jan Sobieski.
Tudi naši slovenski predniki so trepetali pred »pasjeglavci«, kot so jih poimenovale ljudske pripovedke. V slovenski arhetip se je zapisal smrtni strah pred divjimi možmi na konjih, ki so sejali pekel na zemlji: grozo, smrt, uničenje, posilstva, ugrabitve. Pripoved o Miklovi Zali s Koroškega, ki so jo ugrabili na enem od svojih divjaških pohodov in jo odvlekli s seboj v turški harem, je le ena od številnih zgodb, ki so se vtisnile v slovenski zgodovinski spomin.
A vrnimo se k uporu krščanske Evrope proti islamskim osvajalcem. Mednje sodijo križarski pohodi od 11. do 15. stoletja. Ko je papež Urban II. evropske viteze pozval na bojni pohod za osvoboditev Božjega groba, je sprva naletel na množičen odziv. Kasneje se je navdušenje za križarske pohode precej zmanjšalo, križarji pa so za denar in v zameno za ladijski prevoz opravljali tudi vseh vrst posle. Ne smemo si zatiskati oči pred temnimi platmi križarskega obdobja, a duh boja za evropske vrednote, ki temeljijo na krščanstvu, je vendarle dolga stoletja napajal evropskega človeka.
Dandanašnji smo spet priče oživljanju islamskega fundamentalizma, ki preti s šeriatskim pravom in z nečloveškimi potezami. Treba je le pogledati v smer iranskega teokratskega režima, ki je v zadnjih dneh znova usmrtil nekaj žensk le zato, ker so si drznile nasprotovati obveznemu nošenju rute. Prikimavati totalitarnim režimom, ki Evropi grozijo izza vseh vogalov, je svojevrstno samomorilsko početje. Vsem tistim, ki kdo ve iz kakšnih razlogov zasedajo univerze in tulijo v prid Hamasu, bi svetovala le, da se odpravijo na pot na Bližnji Vzhod in v živo preizkusijo, kako je živeti v neciviliziranem totalitarnem svetu.
Vsem tistim pa, ki v policijskih preoblekah napadajo pohodnike za vnovično rekonkvisto Združenega kraljestva, lahko rečem le, da stojijo na napačni strani zgodovine. S svojim ravnanjem omogočajo islamsko revolucijo, kakršne doslej še nismo videli. Uničujejo svojo kulturo in uvažajo tujo, ki je nestrpna. Da bo paradoks še večji, slednja zmaguje z demokratičnimi sredstvi – vse več županov in drugih visokih politikov na britanskih tleh je namreč nekristjanov.
