Piše: Gašper Blažič
Televizijska poročila sem kot otrok začel nekoliko bolj intenzivno spremljati leta 1990, v času slovenskega osamosvajanja in velikih sprememb. To je bil čas, ko sem si lahko že bolj zapomnil nekatera imena, ne samo politikov, ampak tudi novinarjev. Tudi dopisnikov iz tujine.
Seveda je bil posebna zgodba Bruselj, ki je predstavljal precej občutljivo točko. Od takrat pa do danes se je tam zvrstilo precej dopisnikov, kot npr. Mirjam Aćimov Oblak, Edvard Žitnik, Gregor Krajc, Meta Dragolič, Matjaž Trošt, Igor Jurič, Mojca Širok in seveda precej let tudi dama, ki ima sedaj močno vlogo v slovenski politiki – Tanja Fajon (nekaj časa tudi z dodanim priimkom Krautberger). Tedaj še mlada in prodorna novinarka, danes abrahamovka, sicer izhaja iz znane ljubljanske družine, ki je bila ves čas povezana z javnim zavodom RTV Slovenija. Vendar se je marsikomu že v času njenega delovanja na dopisništvu RTV Slovenija zdelo, da je njeno srce tudi v političnem smislu na levi strani. Kar za ustanovo, ki nikoli ni doživela kakšne velike reforme in je vzdrževala negativno kadrovsko selekcijo, ki so jo zdržali le redki, pravzaprav niti ni neko presenečenje. In kar nekaj let je tudi že od tega, ko je dotedanja dopisnica v Bruslju našla novo službo – iz novinarke se je prelevila v evroposlanko. In nekaj let kasneje že zajahala vodilnega konja med ponosnimi (pravnimi in ideološkimi) nasledniki Zveze komunistov Slovenije.
Nič posebnega, boste rekli. Za Slovenijo že ne. Že precej novinarjev je doslej stopilo na pot poklicnega uveljavljanja v politiki, le redki med njimi so pripadali »njihovim« (ali, kot se danes v stalinističnem jeziku popularno reče, »fašistom«). Trenutno med slovenskimi evroposlanci Fajonovi dela družbo še ena nekdanja novinarka podobne ideološke usmeritve, sicer precej manj prodorna Irena Joveva. V preteklosti smo tako lahko videli kar nekaj novinarjev tudi v poslanskih klopeh in raznih političnih funkcijah (Ljerka Bizilj, pa Danica Simšič, ki je nato postala ljubljanska županja, pa Janja Klasinc, Mitja Meršol, Melita Župevc, Tamara Vonta, Majda Širca, Aleš Gulič, Mojca Drčar Murko, Bogdan Barovič, itd.; iz šovbiznisa pa sta med poslance prišli Violeta Tomić in Eva Irgl). Seveda nismo šteli tistih, ki so neuspešno kandidirali za razne funkcije ali pa so dobili dobre plačane službe piarovcev v stranki. In tu se moramo strinjati z Rokom Čakšem (Domovina), ki je pred skoraj dvema letoma opozoril (TUKAJ), da devet od desetih znanih novinarskih imen kandidira za leve stranke, kar veliko pove o slovenski družbeni klimi. Če ocenimo takole čez palec, je Miro Petek eden redkih novinarjev, ki je našel pot v politiko na ne-levi, torej »napačni« strani.
Ta uvod je seveda samo osvežitev osnovnih dejstev o tem, kako totalitarno poškodovan je naš družbeni, politični in medijski kontekst. V zadnjem tednu dni se je to pokazalo na še posebej brutalen način, kar je po svoje tudi koristno, saj so vsi dosedanji samooklicani borci za medijsko svobodo lahko končno sneli maske in pokazati svojo resnično podobo. Namreč, po nekaj manjših kadrovskih menjavah na RTV Slovenija, ki so sledile imenovanju novega generalnega direktorja te ustanove, se je najprej zgodilo, da je Erika Žnidaršiča v oddaji Tarča, ki žal ne slovi ravno po pluralnosti, na surov in neprofesionalen način obdelala Franca Kanglerja. Celo tako, da se je norčevala iz njegovega regijskega porekla pri branju njegovih sporočil. In kaj se je zgodilo? Po kuloarjih je zaokrožila (dez)informacija, da je Erika v suspenzu in bo morda odpuščena iz krivdnih razlogov. Vendar se je izkazalo, da nič od tega ni res – vseeno pa je ta govorica sprožila strahoten odziv tranzicijsko-levičarske srenje, češ takole oblast po severnokorejsko kroji uredniško politiko javnega zavoda RTVS. Seveda je bil ta očitek izrečen tudi v kontekstu črtanja honorarjev za tako imenovane TV kolumniste v prvovrstni politično-propagandni oddaji Studio City.
Te govorice so dovolj močno »požgečkale« vse »jenulovce«, da so organizirali celo protestni shod pred zgradbo RTVS, ker je (spet) šlo za obrambo medijske svobode. Če verjamete v to. Z njihove strani ni bilo nobenih protestov proti načinu vodenja Tarče. Zakaj le, saj je navsezadnje izstrelitev Ivana Galeta v slovenski medijski in politični prostor omogočila prav ta oddaja. Zakaj bi torej protestirali proti neprofesionalnosti, ki gre v prid projektu obrambe globoke države ter njenih finančnih privilegijev? In jasno je, da se celotnemu kompleksu tranzicijske globoke države očitno splača, da gre na vse ali nič, tako kot so na vse ali nič leta 1992 krenili bosanski Srbi – in pod patronatom mednarodne skupnosti dobili v roke državo, ki sedaj obsega 49 odstotkov ozemlja celotne BiH (a to jim očitno ne bo dovolj). Tovrstno brezkompromisno manihejsko logiko navsezadnje izraža tudi petdeset let star citat Staneta Dolanca, ki ga že vsi dobro poznamo in je očitno dober navdih za sodobne varuhe grala, ki se mu sedaj reče »ustavni lok«.
In kdo je tokrat požgečkal stražarje ustavnega loka? Nihče drug kot dokumentarist, zgodovinar, novinar in publicist dr. Jože Možina, avtor zelo dobro prodajane monografije »Slovenski razkol«, avtor številnih nagrajenih dokumentarnih oddaj, tudi dobro gledanih »Pričevalcev« ter izvajalec televizijskih intervjujev. Oddaja Utrip pod njegovim redaktorskim patronatom je bila prava šok terapija, ki je varuhom grala dokončno snela maske z obrazov (pa ne tistih, ki nas varujejo pred covid19). Pa ne samo tistih iz KUL s Tanjo Fajon na čelu, ampak tudi vseh tistih političnih aktivistov, družbenopolitičnih delavcev ter »vojakov revolucije«, ki svoje novinarstvo še vedno jemljejo kot služenje nevidni p(P)artiji, ki se na zunaj kaže kot SZDL-jevsko kvazi-večstrankarstvo. Prav ti sedaj zahtevajo suspenz tako za Možino kot tudi za v. d. urednice informativnega programa na TVS Jadranko Rebernik. Nič novega: še ne tako dolgo nazaj so na podoben način odžagali urednika Tednika Igorja Pirkoviča in ga nadomestili z do globoke države veliko bolj uslužno osebo. In kaj je bil povod? Pogovor z Markom Perkovićem Thompsonom.
In vsa ta tovarišija, ki sedaj v imenu medijske svobode (!) zahteva nič manj kot partijsko discipliniranje Možine – in to samo zato, ker je kratko in jedrnato ter razumljivo razgalil zlagani mit o dražgoški epopeji, ki je nikdar ni bilo – , bi morala zardevati od sramu in se skriti v mišjo luknjo, namesto da s pomočjo Belcebuba (poglavarja hudih duhov) izganja hude duhove. A dobra plat te zgodbe je vsaj ta, da se bodo pred celotno javnostjo pokazali, da v resnici niso nobeni borci za pravico in resnico, ampak lakaji propadle ideologije ter izrojene tranzicije, kjer jih zanima predvsem debela denarnica kot plačilo za njihove fiktivne zasluge. In čas je, da jih tako tudi obravnavamo!
Gašper Blažič je novinar Demokracije, urednik njenega dnevnega deska ter urednik portala Blagovest.si.
