Piše: Jože Biščak
V sodobni zgodovini Slovenije elite vzporednega mehanizma najbrž še nikoli niso bile tako na koncu z živci, a hkrati še nikoli tako brezobzirne in samozavestne. Sintagma »nevarnost demokraciji«, s katero opletajo in s prstom kažejo na desnosredinsko vlado, je medijsko programiranje javnega mnenja. Ne mine dan, ko se ne bi spotaknili ob desnico (še posebej ob predsednika vlade) in drugače misleče pavšalno označili za fašiste.
Janez Janša pogosto nastavlja ogledalo medijem, ko izreka dokaj ostro kritiko. Povsem legitimno in upravičeno. Opozarja na manipulacije, hinavščino, laži in sprevračanje dejstev. Kaj bi si vi mislili o mediju, ki s številkami manipulira tako, da so plače desnih politikov videti večje kot plače levih? To je storila nacionalna televizija. Ne prvič. In ko jih kdo na to javno opozori, sta ogroženi svoboda medijev in demokracija, za zapravljanje črnila za manipulativne in lažnive zgodbe si nato med seboj delijo novinarske nagrade.
Janševa kritika medijev ni bila nikoli, nikdar in nikomur grožnja. Uredniki, novinarji, medijski strokovnjaki, samooklicana civilna družba in njihovi politični sostorilci se le bojijo, da ne bi izgubili prigrabljenega monopola, ki po orwellovsko budno spremlja, kaj in na kakšen način gre lahko v javnost in česa javnost ne sme slišati. In ko se kdo ob to spotakne, je cel hudič. Sproži se cela mašinerija, ki kriči, kako je ogrožena svoboda medijev. A to postane grožnja le takrat, ko so kritizirane manipulativne novice in lažnive zgodbe, ki povzdigujejo levičarsko ideologijo in glorificirajo njihove apologete.
Mediji niso edini. Lovke politične koruptivnosti segajo v vrhove pravosodnega sistema, predvsem v tisti del, ki naj bi bil povsem neodvisen in nepristranski – sodna veja oblasti. Ničkolikokrat se je aktivno vmešala v predvolilni boj. Niti tokrat ni drugače. Brez rdečice sramu je upravno sodišče vehementno razglasilo Gibanje Svoboda za parlamentarno stranko. To je zahrbtna zloraba prava za boj proti desnosredinskim strankam, saj sta bila Golobova poslanca izvoljena v parlament kot predstavnika točno določene politične stranke (ki ni imela nič skupnega s stranko elektrooligarha), ne po njunih imenih. Tudi če bo ta nova sodna zvijača na kasnejših instancah razveljavljena, škode za nazaj ne bo mogoče več popraviti. Kot je ni bilo mogoče v zadevi Patria. To globoka država ve, zato gredo njeni vojščaki prek vseh meja zdravega razuma.
Soočamo se z realnostjo, ki v demokratičnih državah nima kaj iskati – sodišča se izkoriščajo za spopade, v katere ne sodijo. Pokvarjenost tega sistema je že zdavnaj prestopila točko, ki je nikoli ne bi smela. Lahko le z nemočjo opazujemo, kako sodišča (posredno) določenim političnim opcijam prinašajo zmago, ki jim jo volitve odrekajo. Zadeva z upravnim sodiščem je vrhunec norosti, tako da se človek vpraša, zakaj sploh imamo volitve, ko pa lahko kar sodišče z Maslešo na čelu odloči zmagovalca. Je imel to v mislih Milan Kučan, ko je rekel, da bodo te volitve najbrž »zadnja bitka moje generacije«? Pomislite, kdo je predstavljal njegovo generacijo; ljudje, ki so klali, pobijali, preganjali drugače misleče, povzdigovali enopartijski sitem in s tajno politično policijo skrbeli za ugodnosti »novega razreda«.
Slovenija ječi pod prekletstvom preteklosti. Tiste preteklosti, ki nikoli ni bila do konca razkrita. Prikriti jo skušajo tisti ljudje, ki imajo danes polna usta človekovih pravic in aktivno sodelujejo z mehanizmom, ki se je iz komunistične države prenesel v samostojno Slovenijo. Tudi sodstvo in mediji, ki so brez prepotrebne katarze prešli iz totalitarnega v demokratični sistem. To je bila subverzija, ki jo danes občutimo. Zato potrebujemo korenito reformo in nov mandat desne sredine.
Očitno je, da je vzporedni mehanizem, kjer na njenem čelu prepoznamo nekdanjega šefa komunistične partije, pesek v kolesju pravne države, ki bi morala delovati pošteno in nepristransko ne glede na izid volitev. Pravna država ni stvar ideologije, pravna država je ali je ni. Strašljiva misel je, da bo le ogorčen in odločen državljan opravil z vzporednim sistemom, kar bo na koncu prineslo pravno državo. Še bolj strašljivo je, da tega ne bo.
Jože Biščak je glavni in odgovorni urednik konservativno usmerjene revije Demokracija, predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev in avtor knjig Zgodbe iz Kavarne Hayek, Zapisi konservativnega liberalca in Potovati z Orwellom.
