Piše: Gašper Blažič
Univerza v Trstu bo spomladi ob svoji stoletnici podelila častna doktorata nekdanjemu predsedniku republike Borutu Pahorju in trenutnemu predsedniku Italije Sergiu Mattarelli. Kot je ocenil rektor univerze Roberto Di Lenarda bo to priložnost za obračun s preteklostjo v duhu sprave. Pahor se je na družbenih omrežjih že zahvalil univerzi, je včeraj poročala STA. Po oceni vodstva tržaške univerze je bil eden od vrhuncev spravnega sodelovanja obeh predsednikov julija 2020, ko sta sto let po fašističnem požigu Narodnega doma v Trstu skupaj prisostvovala podpisu dokumenta o prenosu lastništva te zgradbe v roke slovenske manjšine.
Čeprav se zadnje čase zdi, da sedaj že nekdanji predsednik Borut Pahor še vedno opravlja predsedniške posle in s tem spravlja v neprijeten položaj Natašo Pirc Musar, ki je v letu dni pridelala kar nekaj vidnih zdrsov na predsedniškem položaju, se bo marsikdo vendarle spomnil na dogajanje pred tremi leti in pol, ko je Pahor še v vlogi predsednika republike v sodelovanju s svojim italijanskim kolegom dosegel pomembne premike v reševanju nerazčiščenih zgodovinskih vprašanj z Italijo. Vrnitev tržaškega Narodnega doma – simbola slovenstva v sedaj italijanskem multikulturnem mestu brez zaledja – je bil pomemben mejnik, ki je tudi pomenil klofuto skrajnežem vseh vrst. Tudi tistim iz borčevske zveze, ki so Pahorja brezumno napadali in mu očitali, da je zagrešil veleizdajo, ker se je šel poklonit fojbi, v kateri menda ni nikoli bilo trupel. Na dan Pahorjevega obiska v Italiji so v Ljubljani protestirali tudi »jenulovci«, ki so Pahorju očitali nič manj kot rehabilizacijo fašizma, ne da bi sploh pomislili, da so slovenski komunisti po končani vojni polnili kraške jame s trupli vseh narodnosti: Slovencev, Hrvatov, Italijanov, Nemcev, itd. Ena od teh jam se nahaja pri Sv. Socerbu, v neposredni bližini Socerbove jame (s podzemno kapelo) in gradu Socerb. V tisto jamo so nato še dolga leta po vojni vozili biološke in druge odpadke, da bi čim bolj prikrili sledove zločina proti človeštvu.
In konec koncev so prav ta izrojena dejanja v veliki meri pripomogla, da je povojna Jugoslavija v končni fazi ostala brez Trsta in Gorice. Pariška mirovna konferenca je sicer leta 1947 dovolila vrnitev večine (!) Primorske matični državi (takrat FLR Jugoslavija), razen Svobodnega tržaškega ozemlja, ki je bilo ukinjeno leta 1954, pri čemer je Cona A (Trst z okolico) pripadla Italiji. Osnovna odprta vprašanja med Jugoslavijo in Italijo so bila dokončno razrešena šele z Osimskimi sporazumi konec sedemdesetih let, več kot trideset let po koncu druge svetovne vojne, kljub temu pa so se po slovenski osamosvojitvi ter v času vključevanja Slovenije v Evropsko unijo pojavljala pogojevanja s strani Italije zaradi menda nerešenega statusa italijanskih migrantov, ki so po končani vojni zapustili Istro. Marsikdo se bo tudi spomnil, koliko razburjenja je pred skoraj 20 leti sprožil razvpiti film »Srce v vodnjaku«, za katerega se zdi, da je bil – podobno kot propagandne zahteve sedaj že pokojnega koroškega deželnega glavarja Jörga Haiderja leta 2000 po razveljavitvi avnojskih sklepov – nastavljen kot zanka prvi Janševi vladi s strani italijanskih ideoloških prijateljev naše borčevske zveze. Zanje bi sedaj že pokojni primorski publicist Pavel Ferluga dejal, da gre za italijansko rdečo in črno levico.
Čisto mimogrede: tisti film je bil po svoje res sporen, ker je Slovence tako rekoč enačil s slovanskimi »titini«, s tem pa je jedro problema povojnega dogajanja dejansko zvito prikril, saj je bilo jasno, da so si bili italijanski črnosrajčniki in jugoslovanski rdečesrajčniki v resnici veliko bližje, kot so nas učili v šolah in preko medijev. In marsikdo se je znašel celo v obeh vlogah: najprej v črni srajci (s cofom do pasu) in nato v »ljudskih odborih«, kjer je izvajal svoj fašistični »antifašizem«. In videti je, da se po tem sedaj zgleduje tudi sedanji premier Robert Golob.
Tovrstni kratek pregled slovensko-italijanskih zgodovinskih bolečin, ki jih eni in drugi skrajneži zelo radi zlorabljajo, navajam samo zaradi dogodka, ki se je zgodil praktično tik pred objavo, da bo tržaška univerza obema nekdanjima predsednikoma podelila častni doktorat. Govorim o pobudi primorskih poslancev (samo koalicijskih, da ne bo pomote!), da se spremeni zakon, ki ureja državne praznike, in sicer tako, da se praznik »vrnitve Primorske« zamenja s »priključitvijo« Primorske.
Najprej: ne gre za prvi takšen poskus – po mojem spominu v zadnjih letih že tretjič poskuša tranzicijska levica na takšen način narediti Primorcem veliko škodo. Kot je znano, sta prva dva poskusa spodletela, ko je državni svet izglasoval veto, nato pa koalicijski poslanci niso zbrali dovolj glasov, da bi ta veto preglasili. V tej zgodbi je bil glavni pobudnik sedaj že nekdanji državnozborski poslanec SD in sedaj evroposlanec Matjaž Nemec, ki se je skliceval na to, da Primorci nikoli niso tega dne omenjali kot »vrnitev«, ampak vedno kot »priključitev«. No, čisto lahko, da so v preteklosti res uporabljali takšen izraz, vendar se očitno ne zavedajo, kakšnega bedaka delajo iz sebe.
Temeljno zgodovinsko dejstvo je, da je bila Primorska res priključena (anektirana) – in to k Italiji! To se je zgodilo kmalu po koncu prve svetovne vojne, ko je Avstro-Ogrska že razpadla in so velesile delile vojni plen. Kraljevini Italiji je zaradi dejstva, da je v teku same vojne zamenjala stran in prestopila na stran antantnih sil (ter po sklepu tajnega sporazuma v Londonu) pripadel lep kos razpadle habsburške monarhije, ki ga je dokaj hitro zasedla, zloglasna rapalska meja pa je postala mednarodno priznana meja med obema kraljevinama (Italijo ter Kraljevino SHS). To sicer mednarodno pravno še ni bila prava priključitev (anšlus), bilo pa je jasno, da je šlo za skrajno krivično zgodbo, povezano s kravjimi kupčijami med velesilami, kar seveda ni bilo v duhu Wilsonove samoodločbe narodov. V primeru Koroške, ki je pripadla novi avstrijski republiki, je bilo to manj sporno zaradi plebiscita, kjer so mnogi koroški Slovenci v tistem hipu videli novo avstrijsko državo za manjše zlo od jugoslovanske (pravzaprav razširjene srbske). Prav ta avstrijska prva republika je bila v poznih tridesetih letih nasilno anektirana k Hitlerjevemu Tretjemu rajhu. Povedano drugače: »malar Adi« jo je priključil (!) svojemu imperiju in povozil vse dotedanje mednarodno pravne sporazume. Ko je leta 1941 prišlo do okupacije preostalega slovenskega ozemlja, so si ozemlja dejansko razdelile in jih de facto anektirale (!) štiri države: nacistična Nemčija, fašistična Italija, njuna tedanja zaveznica Madžarska ter zelo majhen del tudi Pavelićeva NDH, ki je bila dejansko marionetna država Tretjega rajha. Res pa je, da je bil Mussolinijev režim že v teku vojne premagan, vendar je to pomenilo samo nemško zasedbo do tedaj italijanske okupacijske cone (t. i. Ljubljanska pokrajina) in dejansko cele Italije (s Primorsko vred!). In zanimivo, v istem času so premagane italijanske čete s svojim topništvom pomagale partizanom na brutalen uničevati razredne sovražnike (ki naj bi bili po komunistični interpretaciji italijanski zavezniki!) pri Grčaricah (jugoslovanska vojska v ilegali) ter Turjaku (vaški stražarji). Šele ta krvava tragedija je dejansko pripeljala do ustanovitve Slovenskega domobranstva.
Naj ob tej priložnosti spomnim na Madžarsko, ki je leta 1919 s trianonsko mirovno pogodbo izgubila precej dotedanjega ozemlja, med drugim Slovensko krajino (Prekmurje, a brez Porabja). Prekmurci tako od leta 1919 obeležujejo združitev z matičnim narodom – in ne priključitve. Če bo torej koaliciji uspelo z zakonom doseči vsiliti besedo »priključitev«, bo s tem Slovenija Italiji nastavila glavo na tnalo! Očitno pa je, da takšni predlogi pomenijo tudi taktiko odvračanja pozornosti in so tudi odraz brezidejnosti sedanje vlade, ki ne ve več, kaj bi z oblastjo …
