Piše: dr. Metod Berlec
Na kongresu Gibanja Svoboda v Kopru je predsednik te stranke in vlade Robert Golob povsem nekritično in egocentrično zatrdil, da so »uresničili sanje o svobodni Sloveniji«.
Njegov govor je bil poln samohvale, samozadostnosti in retoričnih obratov, ki naj bi prikrili dejstvo, da se Slovenija pod njegovo vlado oddaljuje od temeljnih demokratičnih vrednot in da tone na različnih lestvicah konkurenčnosti. Medtem ko razglaša, da je njegova stranka »drugačna« in da se iz napak uči, se vzporedno dogaja nekaj povsem drugega: premier toži politične nasprotnike, ki si drznejo uporabiti enake izraze, kot jih je sam pred leti brezsramno zalučal v obraz prejšnji Janševi vladi.
Spomnimo: pred volitvami leta 2022 je Golob javno izjavil, da takratna vlada vodi »fašistično politiko«. Besede so bile ostre, provokativne in brez zadržkov. Danes pa isti človek sproža tožbe proti tistim, ki njega označujejo za fašista ali ga primerjajo s fašističnimi diktatorjem Mussolinijem. Med tarčami so poslanci opozicije, podjetniki in javni komentatorji. Dvojna merila? Nedvomno. Sprenevedanje? Absolutno.
Golob se vede kot egomanijak, ki ne prenese kritike. Njegova občutljivost na politično satiro in svobodo govora je v ostrem nasprotju z njegovo lastno retoriko. Ko on žali in blati, je to »iskrenost«. Ko drugi kritizirajo njega, je to »sovražni govor«. Je to nekaj »popolnoma zavrženega«. Takšna logika je značilna za avtokratske voditelje, ki oblast razumejo kot osebno posest, ne kot služenja državi. Vse bolj očitno je, da Golob ne gradi stranke, temveč s pomočjo razvpite »vplivnice«, s katero se je nedavno poročil, kult osebnosti. Njegovi nastopi so polni samopoveličevanja, njegovi sodelavci mu ploskajo brez pomisleka. Kritika znotraj stranke ne obstaja, saj se vsak dvom o voditeljevi »viziji« hitro zaduši. Kritiki so brez slabe vesti »vrženi čez ramo«. Gibanje Svoboda se spreminja v antipod imena, ki ga nosi.
Slovenija si zasluži več kot to. Svoboda ni to, da voditelja ne smeš kritizirati. Svoboda ni to, da politične nasprotnike tožiš zaradi kritičnega mnenja. Svoboda ni to, da se oblast koncentrira v rokah enega človeka, ki se ima za nezmotljivega. Prava svoboda pomeni pluralnost, dialog, spoštovanje različnosti – in predvsem sposobnost, da oblast prenese kritiko. Njegove tožbe so napad na svobodo govora, ne zaščita dostojanstva. In njegova retorika o »svobodni Sloveniji« je le krinka za oblastniško logiko, ki ne prenese drugačnosti. Je krinka za postkomunistični »novi razred«, ki razmišlja in se vede povsem totalitarno. Tudi v primeru t. i. božičnice. Brez soglasja Ekonomsko-socialnega sveta. Brez kakršnega koli resnega dialoga. Povsem prozorno za predvolilne potrebe na glede na morebitne posledice.
