Piše: Gašper Blažič
Poteze dosedanjega predsednika republike Boruta Pahorja sem v novinarskem smislu spremljal deset let, torej oba njegova mandata. Nekdanji predsednik SD, torej pravne naslednice komunistične partije, ki je bil v svoji karieri poslanec skupščine RS, Državnega zbora RS (celo njegov predsednik), evropskega parlamenta ter tudi predsednik vlade, je zagotovo postavil precej visoke standarde za svojo naslednico Natašo Pirc Musar. Kot levičar je namreč skušal delovati uravnoteženo, ne preveč skrajno, čeprav tu in tam nekoliko populistično. Zagotovo pa dovolj zmerno, da se je svojim nekdanjim strankarskim tovarišem zameril do neba, saj si ga očitno nihče od njih več ne želi nazaj v SD. Kar smo pravzaprav lahko tudi pričakovali.
To pa seveda tudi pomeni, da v političnem smislu Pahor nima več česa izgubiti. Tudi v tem smislu lahko razumemo njegovo precej presenetljivo potezo, ki rešuje trideset let star škandal. Pahor je namreč poskrbel za ponovno vročitev tistih odlikovanj razreda »zlati častni znak svobode«, ki jih je leta 1993 vrnila šesterica Demosovih politikov: Lojze Peterle, Janez Janša, Igor Bavčar, Dimitrij Rupel, Jelko Kacin in sedaj že pokojni France Bučar.
O tem, zakaj se je sploh zgodilo vračanje odlikovanj, nima smisla še enkrat ponavljati vseh razlogov, saj so našteti TUKAJ. In seveda na twitterju:
Zlati znak svobode smo leta 1993 vrnili iz protesta zoper akt razvrednotenja najpomembnejšega procesa v zgodovini slovenskega naroda. To formalno najvišje osamosvojitveno odlikovanje je takratni predsednik republike Milan Kučan le 2 leti po zgodovinskem dejanju podelil… 1/4 pic.twitter.com/V5M07tx6IW
— Janez Janša (@JJansaSDS) December 13, 2022
Morda se v tem trenutku zdijo razlogi za (ponoven) prevzem odlikovanj precej nejasni, saj je bilo jasno, da nikoli niso bile odpravljene nekatere sporne odločitve nekdanjega predsednika Milana Kučana. Ki je, kot je razvidno iz pisma šesterice, odlikoval tudi Janka Pleterskega in Ljuba Bavcona. Kar je bil samo vrh ledene gore v prizadevanjih, da bi se takrat komaj sveže doseženo slovensko osamosvojitev razvrednotilo in jo umestilo v okvir nekakšne nove Jugoslavije, kar je bila sicer ves čas tiha želja Zahoda, ki je slovenski osamosvojitvi večinoma nasprotoval, a jo je moral konec leta 1991 sprejeti kot izvršeno dejstvo. Januarja 1992 je Evropska skupnost formalno priznala samostojno Slovenijo (Vatikan celo dan pred njo), to sta kasneje storili tudi (Jelcinova) Rusija ter ZDA. Čeprav iluzij o obnovi razpadle Jugoslavije nikoli niso opustili.
Kljub vsemu pa so se poskusi razvrednotenja osamosvojitve znotraj slovenske politike začeli že zelo kmalu, celo že pred uradnim priznanjem. Jeseni 1991 z razpadom Slovenske demokratične zveze in nato še Demosa, spomladi s padcem osamosvojitvene vlade ter objavo manifesta o »ustavljanju desnice«, pa tudi številnimi tranzicijskimi škandali, ki so leta 1994 dosegli vrh z afero Depala vas.
Seveda je bilo mogoče pričakovati, da se bo na današnji dogodek odzval tudi nekdanji predsednik Milan Kučan. In res se je. Kot STA povzema njegov odziv, nihče ne more izbrisati argumentacije za vrnitev odlikovanj, ki je jasno govorila o poskusu politične destabilizacije države in ki je svoje nadaljevanje dobila z razkrivanjem trgovine z orožjem. “Ne more zabrisati njihovega takratnega hotenja zanikati rezultate predsedniških volitev,” je napisal v odzivu. Kot je dodal, ni nikdar dvomil v utemeljenost odlikovanj, ki jih je šesterici vročil za njihov prispevek k osamosvojitvi Slovenije. Predpostavlja pa, da predsednikova odločitev o ponovni vročitvi zlatega znaka svobode pomeni tudi zavračanje in odrekanje argumentom, s katerimi so odlikovanje vrnili.
Torej, če prav razumemo Kučana, naj bi se vrnitev odlikovanja vrnila zgolj zaradi nezadovoljstva z izidom predsedniških volitev leta 1992. No, precej neverjetno, če pomislimo, da nekdanje Demosove stranke niso zmogle najti enotnega kandidata, saj se je v tekmi pojavilo kar pet kandidatov iz omenjenih strank: že omenjeni Jelko Kacin (DS), pa Alenka Žagar Slana (SDZ-NDS), Stanko Buser (SLS), France Tomšič (SDSS) in Ivan Bizjak (SKD). Poleg njih in Kučana pa še Darja Lavtižar Bebler (SSS) in Ljubo Sirc (LDS). V tako razdrobljeni konkurenci Kučanu ni bilo težko zmagati že v prvem krogu. Zakaj bi torej nekdo imel motiv, da bi zanikal rezultate predsedniških volitev?
A v tej partijski latovščini še bolj izstopa Kučanova ocena argumentacije za vrnitev odlikovanj, ki naj po njegovo jasno govorila o poskusu politične destabilizacije države in ki je svoje nadaljevanje dobila z razkrivanjem trgovine z orožjem. Torej, če zadnjega šefa CK prav razumemo, naj bi šesterica odlikovancev (živi jih še pet) s svojim pismom destabilizirala državo in trgovala z orožjem? Tako je pač to videti. In takšne obtožbe so lahko zelo težke, celo na meji zakona.
Če bi šlo v tej zgodbi samo za Janeza Janšo, ki ga je Kučan že v času osamosvajanja dokaj težko prebavljal zaradi dogajanja tri leta pred tem, bi še nekako razumeli takšen odziv nekdanjega predsednika republike. Tako pa je Kučanu ušel z vajeti vsaj spomin, če že ne olika, sicer se ne bi tako vehementno podelal na vso šesterico (celo na pokojnega Bučarja) in ob tem mimogrede »osral« še Pahorja.
Poglejmo namreč, kaj se je dogajalo v času, ko naj bi se dogajala famozna trgovina z orožjem, s katero Kučan, če verjamemo njegovim besedam, ni nikoli nič imel (čeprav dokumenti in pričevanja kažejo drugače). Od tedanje šesterice je bil Janez Janša leta 1993 še obrambni minister, istega leta je tudi postal predsednik Socialdemokratske stranke Slovenije (danes Slovenska demokratska stranka), Lojze Peterle (predsednik SKD) je bil v Drnovškovi vladi zunanji minister, medtem ko so bili nekdanji sopotniki iz Slovenske demokratične zveze Jelko Kacin, Dimitrij Rupel, Igor Bavčar in France Bučar tvorci novonastale Demokratske stranke, katere predsednik je postal Bavčar.
Le malo pred dogodkom v Depali vasi (marec 1994) je na Bledu potekal kongres Liberalno-demokratske stranke, ki se je z anšlusom malih strank, tudi Demokratske stranke (brez Bučarja), razširila v Liberalno demokracijo Slovenije. Glavna botra kongresa pa sta bila Kučan in Niko Kavčič, ki je iz ozadja usmerjal Demokratsko stranko v objem tranzicijske levice. Vsi trije nekdanji člani SDZ, ki so prišli v LDS, so bili nekaj časa njeni poslanci in tudi ministri: Jelko Kacin je obrambni minister postal po odstavitvi Janeza Janše, to je leta 1994; Igor Bavčar je bil najprej poslanec in nato minister za evropske zadeve; Dimitrij Rupel pa je bil poslanec, ljubljanski župan, veleposlanik v ZDA in leta 2000 znova zunanji minister v dveh Drnovškovih vladah in nato še v Ropovi vladi.
Če je bila pot dr. Franceta Bučarja, ki je malo pred smrtjo celo sodeloval v povorki, ki je leta 2011 nagovarjala Zorana Jankovića, naj se angažira v državni politiki, nekoliko nenavadna, pa so ostali trije nekdanji vidni člani Demokratske stranke kmalu zatem prišli v navzkriž z LDS in tranzicijsko levico nasploh. Bavčar je odšel v gospodarstvo (Istrabenz) in nato končal kot osmoljenec v tranzicijski vojni z Jankovićem. Kacin je sicer bil kratek čas celo predsednik LDS, evropski poslanec in je nato nadaljeval svojo pot v diplomaciji (predstavnik Slovenije v zvezi Nato), Rupel pa se z Antonom Ropom javno sporekel poleti 2004, ko se je sam pridružil novoustanovljenemu Zboru za republiko, zaradi česar ga je premier Rop izgnal iz vlade ter v vlado povabil Iva Vajgla. Rupel je bil sicer nato zunanji minister v prvi Janševi vladi.
Ali si Kučan torej ob naštetih dejstvih res lahko privošči tako nemarnost, da tako rekoč vseh šest odlikovancev hkrati umaže s svojimi že starimi, a nikoli dokazanimi insinuacijami o kriminalnih poslih z orožjem ter destibiliziranjem države? Osebno sicer dvomim, da gre za nemarnost, vsaj glede na to, kako zna siva eminenca slovenske politike spretno obračati besede. Prej bi lahko rekli, da gre za namerno in dobro premišljeno potezo. Ni pa rečeno, če bo vseh pet še živečih prejemnikov odlikovanj (ter dediči po dr. Bučarju) opazili to sicer precej očitno nesramno potezo zadnjega šefa CK ZKS. Ki pa je bila pravzaprav precej grda popotnica za odhajajočega predsednika Boruta Pahorja. Kajti če bo Nataša Pirc Musar želela nadaljevati Kučanovo (in Türkovo) agendo v predsedniški palači, bo verjetno najprej potrebna diskreditacija dosedanjega predsednika. In vsega, kar je doslej počel.
