Piše: Mag. Igor Omerza
Na Hrvaškem so na 20 let zapora obsodili nekdanjega šefa jugoslovanske protiobveščevalne službe, ki so mu sodili za vojne zločine nad hrvaškimi civilisti in vojnimi ujetniki. Hrvaško pravosodje je za razliko od slovenskega zmoglo toliko moči in integritete, da je obsodilo zločince iz časa komunističnega totalitarizma in balkanskih vojn. “Aleksandru Vasiljeviću je bilo jasno, ko je v Ljubljani opazoval reakcijo ljudi na proces JBTZ, da se bliža konec skupne države,” je o Vasiljeviću med drugim zapisal pisatelj Igor Omerza in dodal še mnogo zanimivih podatkov, kar v nadaljevanju objavljamo v celoti. Kdo je Aleksander Vasiljević?
Aleksander Vasiljević – Aco je bil rojen v vasi Vitkovac pri Kraljevu, 8. julija 1938. Končal je vse vojaške šole in akademijo. Leta 1964 je, v starosti 26 let, vstopil v Varnostno službo Jugoslovanske ljudske armade (JLA), ki je bila v bistvu vojaška tajna politična policija (ponarodelo KOS). Njena dvojčica na civilnem področju je bila Uprava državne varnosti, pozneje “Služba” (vseskozi ponarodelo Udba). No, iz delovanja KOS-a je razvidno, da ni deloval samo na področju armade (zalezovanje vojakov in oficirjev), ampak je močno silil tudi na civilno področje.
Kakorkoli že, v KOS-u je bil Aco Vasiljević do 1988 načelnik prvega oddelka (koontraobveščevalne grupe – KOG). Imel je čin polkovnika, nato pa je postal general preko vodenja (poveljnik) divizije v Sarajevu – gre za obdobje 1988/1990. Dalje. Julija 1990 ga že najdemo v funkciji namestnika načelnika KOS-a in končno 15. junija 1991 postane njegov načelnik, se pravi, da je s tem postal vrhovni poveljnik vojaške tajne politične policije!
V priporu, izpuščen in nova kariera
Pri njem najdemo kar nekaj zanimivih kontrastov. Ker je bil vzgajan v jugoslovanskem duhu, se je leta 1992 uprl srbskemu vodji Slobodanu Miloševiću. Ni mu namreč hotel dnevno predajati informacij, ki jih je sestavil KOS, zato je moral že 8. maja 1992 zapustiti vodenje tajne vojaške policije ter se prisilno upokojiti. Takrat je Milošević poleg Vasiljevića odstranil še 38 generalov in admiralov in s tem popolnoma srbiziral nekoč večnacionalno jugoslovansko armado. Že kmalu po prisilni upokojitvi pa so se začeli nad njim zbirati temni oblaki. Novi šef KOS-a, Črnogorec Nedeljko Bošković, je, medtem ko so mu na brzino šivali generalsko uniformo, glasno obljubljal: “Vse jih bom zaprl, in Vasiljevića in Adžiča.” Generalpolkovnik Blagoje Adžič je bil takrat že odstavljeni načelnik generalštaba jugo armade, Slovenci se ga dobro spominjamo po odkritih grožnjah, ki nam jih na televiziji namenil v trajanju naše vojne za Slovenijo. No, njega niso aretirali, pač pa so to 15. julija 1992 storili Vasliljeviću in ga dali v vojaški zapor na beograjski Ustanički ulici. Tam je preživel sedem mesecev. Lažno so ga obtožili vojaškega sodelovanja z muslimani v Bosni, pa tudi tega, da je za to od njih prejel celo podkupnino. V bistvu pa je šlo, po mojem mnenju, za medsebojna obračunavanja srbskih vojaško-političnih elit v času, za Srbe, travmatičnega razpadanja Jugoslavije.
Naj bo tako ali drugače, Aco Vasiljević je bil v sodnem procesu oproščen vseh obtožb in je bil 27. aprila 1999 celo reaktiviran. Najprej je bil na ta datum postavljen za namestnika načelnika Uprave varnosti generalštaba Vojske Jugoslavije (v bistvu Srbije). Tam je služboval do konca marca 2000, potem pa je bil paradoksalno z ukazom predsednika okrnjene Jugoslavije Miloševića, torej njegovega “krvnika” iz leta 1992, postavljen za svetovalca za varnost načelnika Generalštaba Vojske Jugoslavije Geze Farkaša. Dokončno je bil upokojen po Miloševićevem padcu in to z ukazom novega jugoslovanskega (v bistvu srbskega) predsednika Vojislava Koštunice. Vojaško službo je zapustil s činom general podpolkovnika.
Akcija Ščit, JBTZ in pričanje v Haagu
Na območju bivše Jugoslavije je najbolj znan po akciji Ščit, ker je Vasiljeviću uspel, akcijo je vodil sam, posneti oktobra 1990 v Zagrebu in januarja 1991 v Starem Gradcu hrvaške “ministrske” dogovore o oboroževanju za neizprosno borbo proti JLA. V Sloveniji je najbolj poznan po svoji zasliševalski vlogi v procesu JBTZ. Poleg tega je v Evropi znan tudi po tem, da je na haškem sodišču za mednarodne zločine pričal v večjem številu postopkov (npr. proti Slobodanu Miloševiću in Radovanu Karadžiču), kar mu je pričakovano nakopalo srd mnogih Srbov doma. Na primer prej omenjeni general Blagoje Adžić je Vasiljevića nehal pozdravljati zaradi njegovega pričanja v Haagu. In končno je sedaj Aco Vasiljević zopet zbudil pozornost, ker ga je hrvaško sodišče na prvi stopnji obsodilo na 20 let zapora zaradi zločinov nad ujetimi hrvaškimi civilisti in vojnimi ujetniki v obdobju 1991–1992, v taboriščih na področju Srbije in Hrvaške. Ne vem, kako se bo to sojenje končalo, a v primeru potrditve te obsodbe na drugi stopnji je jasno, da ga država Srbija ne bo nikoli izročila državi Hrvaški.
Zasliševanja JBT v Ljubljani
Po aretaciji Janeza Janše in Ivana Borštnerja (31. maj 1988) ter Davida Tasića (4. junija 1988) je takrat polkovnik Vasiljević vodil “KOS-ovska” zasliševanja obtoženih. O tem je bilo že veliko napisanega v člankih, v moji knjigi JBTZ – Čas poprej in dnevi pozneje, v knjigi Alija Žerdina Generali brez kape, predvsem pa v knjigi Janše, Borštnerja, Tasiča in Zavrla 7 let pozneje. Seveda Vasiljević ni bil nič kaj prizanesljiv do priprtih in bog ve, kaj še vse bi se v zaporu dogajalo z njimi, če ne bi “zunaj” nastal mogočni Odbor za varstvo človekovih pravic (ponarodelo Bavčarjev odbor) in javnost sproti opozarjal na dogajanja v vojaškem zaporu na Metelkovi. Morda bi zato tu dodal le še dvoje opomb. Prvič. V dolgotrajnih zasliševanjih je Janezu Janši nekoč Vasiljević na njegovo vprašanje, kako je funkcionirala Prva proletarska brigada, odgovoril takole: “Poslušaj, Janša. Če bi se jaz obnašal proti tebi, kot da smo v letu 41 in ne 88, potem se jaz s teboj ne bi natezal, ali boš govoril, ampak bi te vprašal: Janša, ali si ukradel dokument? Nisem. V redu, nisi, nočeš govoriti. Ob ograjo, ustrelim te, brigada gre dalje.” Drugič. V montiranem vojaškem procesu štiri leta poprej proti Agopu Stepanjanu in še osmerici drugih nesrečnikov (več o tem v moji knjigi 1984 − Orwellovo leto Agopa Stepanjana) za katerega javnost ni vedela, se je izvajalo hudo psiho-fizično nasilje nad obtoženci. Menim, da bi bilo tako tudi v primeru JBTZ, če ne bi bila v pripor in sojenje močno vključena slovenska, jugoslovanska in mednarodna javnost.
Aco Vasiljević in jaz
Na tem mestu bi okoli Vasiljevića pristavil še svoj lonček, saj me je on v zvezi s procesom JBTZ dvakrat omenil. Prvič v pogovoru z novinarjem Milomirom Marićem (Duga, 12. februar 1993) je dejal: “Mislim, da je (Janša v vojaškem zaporu, op. Igor Omerza) pravilno sklepal, da je Služba državne varnosti Slovenije vojski pomagala z informacijo, da je bil dokument ukraden in da bi lahko bil pri njem zato, da bi ga eliminirala s političnega prizorišča. Spomnimo se: takrat so bile volitve za predsednika mladine in on je bil kandidat. Kasneje so se razmere spremenile in iz sojenja je napravil velik politični kapital, o sebi je ustvaril drugačen imidž, saj je skupaj z Igorjem Omerzo in Igorjem Bavčarjem sestavljal skupino, ki smo ji mi takrat v boljševiškem žargonu rekli meščanska desnica v Sloveniji. Pri njih je dominirala nacionalistična usmeritev in nedvomna opredelitev za samostojno Slovenijo.” Drugič. V knjigi 7 let pozneje je David Tasič zapisal, da mu je Vasiljević med zaslišanjem rekel, da so oni “že izbrskali”, kaj sta Janša in Bavčar, pa še drugi iz Mikro Ade (v tem družbenem podjetju sem bil direktor, op. Igor Omerza), počela v tujini in kakšne posle tam vsi oni imajo. David mu je odgovoril, “da tudi če je to res, jaz s tem nimam nobene zveze“. Aco je odvrnil: “Saj ne rečem, da imaš, toda s tem je povezan tudi tvoj primer. Zato si tudi ti notri, pa če želiš ali ne!” David je to “razumel kot prazno grožnjo”, zato je bil tiho. Potem je Vasiljević vprašal Davida, če pozna Hrena in Omerzo. Odgovoril je: “Samo bežno.” Vasiljević ni popustil: “Sigurno ju poznaš!” “Ne,” je odvrnil David, “ker se z njima ne družim.” In Vasiljević je vrtal dalje: “Kaj pa veš o njima?” Odgovor Tasiča se je glasil, da je Hren mirovnik, organiziral je nekaj mirovniških manifestacij, to je splošno znano, in to je vse, kar ve o njem. “Omerze pa sploh ne poznam,” se je zlagal in v knjigi še zapisal, da o tem, ali ga res pozna ali ne, Vasiljević ni vedel nič in tako je končal pogovor na to temo.
Vasiljević: Kučan je bil konfident Plavi
Zame je pri Acu Vasiljeviću zelo pomembno, in to v pozitivnem smislu, da je v reviji Mladina januarja 1995 povedal, da je bil Milan Kučan v času služenja vojnega roka (1967/1968) sodelavec KOS-a s kodnim imenom Plavi in je v tej konfidentski funkciji, kolikor ve Vasiljević, “spremljal nekega študenta likovne akademije in bil pristojen tudi za druge varnostne zanimive ljudi.” Kučana je pri tej raboti, pravi upokojeni general Vasiljević, imel na zvezi oficir KOS-a Milinko Đoković, “ki je upokojen in sedaj živi v Beogradu.” Vasiljević je k temu še dodal: “Spomnim se, da se mi je eden od kolegov v organih varnosti nekoč kasneje, ko je Kučan že postal vodilni politik v Sloveniji, pohvalil, češ, ‘poglej ga, kako daleč je prišel ta Kučan, ki je bil nekoč moj sodelavec’.” To je Vasiljević ponovil tudi v hrvaški reviji Feral Tribune marca 2006. Kučan je sicer Vasiljevića demantiral, a začuda šele po skoraj 21 letih po prvi objavi te zanj neprijetne generalove izjave v Mladini. Ko se bodo odprli beograjski arhivi KOS-a, se bo jasno videlo, ali je o tem govoril resnico Aleksandar Vasiljević ali Milan Kučan!
Je pa pokojni general Marijan Kranjc, ki je bil štiri leta tudi načelnik KOS-a ljubljanske armade, Aleksandra Vasiljevića za razkritje “plavega” Milana Kučana obsodil! To je razvidno iz njegove knjige Balkanski vojaški poligon, kjer zapiše, da gre pri tem za Vasiljevićevo “neetično potezo, ko je javnosti razkril, da je bil tudi Kučan med služenjem vojaškega roka v Mariboru sodelavec varnostne službe JLA pod psevdonimom Plavi. Za nas vse v varnostni službi JLA je bil sodelavec nedotakljiva oseba, celo svetinja, pa sodelavca tudi nismo tožili za kleveto ali zanikanje, da je bil sodelavec in podobno.”
Vasiljevićeva pravilna prerokba
Na koncu bi še dodal, da je bilo Aleksandru Vasiljeviću jasno, ko je v Ljubljani opazoval reakcijo ljudi na proces JBTZ, da se bliža konec skupne države. To je razvidno iz njegove preroške izjave za Mladino, konec decembra 1994. Citiram: “Spomnim se grozljivega pogleda na množico ljudi, ki je pred vojaškim zaporom stala z baklami. Takrat so me vojaki spraševali, kaj naj naredijo, če kdo prestopi ograjo. Ali naj streljajo? ‘Noter lahko vstopijo, ven ne smejo!’ sem jim dejal. Takrat sem prvič spoznal, da se Jugoslaviji bliža konec.”
