Piše: dr. Matevž Tomšič
Eden najbolj bizarnih pojavov v slovenski politični in medijski stvarnosti je lov na t. i. ekstremiste. S tem nočemo reči, da pri nas ekstremnih idej ali ekstremnih dejanj posameznikov in skupin ni. Nasprotno, v zadnjem času je tega vedno več. Gre za to, da se ekstremizem prikazuje tam, kjer ga ni oziroma ga je zelo malo; tam, kjer ga je v izobilju, pa se ga zanemarja.
Tako je del politike ob podpori dominantnih medijev zopet razglasil tezo o povezanosti t. i. neonacistov s določenimi političnimi strankami (konkretno s Slovensko demokratsko stranko). Pri tem je že samo označevanje določenih skupin, denimo t. i. rumenih jopičev za neonaciste, zelo sporno. Vse, kar namreč lahko pri njih najdemo, je kakšna bedasta provokacija na družbenih omrežjih. Za potrebe “razkrivanja” omenjenih povezav so “iz naftalina” potegnili nekakšen dokumentarec na to temo, ki pa ni ponudil nobenih resnih dokazov, za povrh pa ga je pripravil še novinar, ki je sam podpornik ekstremistov (konkretno islamskega gibanja Hamas).
Desničarski ekstremizem je, čeprav ga iščejo malodane na vsakem koraku, v Sloveniji obroben pojav, omejen na majhne skupine posameznikov iz družbenega obrobja, ki v javnosti nimajo omembe vredne veljave. Ni mogoče najti tako rekoč nobene javne osebnosti, nobenega resnega mnenjskega voditelja, ki bi javno zagovarjal fašizem ali nacizem in opravičeval njune zločine.
Nosilci levičarskega ekstremizma niso ljudje iz obrobja – so privilegiranci
Za levičarski ekstremizem pa to nikakor ne velja. Njegovi nosilci niso ljudje iz družbenega obrobja. So sistemski privilegiranci, takšni z ustreznim družinskim pedigrejem, finančno dobro preskrbljeni in z dobrimi povezavami v različnih družbenih podsistemih. Tovrsten ekstremizem ima pri nas poganjke v politiki, medijih, šolstvu, civilni sferi. Poveličevanje komunizma, njegovih idej, dediščine in nosilcev je nekaj, kar prakticirajo parlamentarne politične stranke. Spomnimo se samo poklona komunističnemu veljaku Borisu Kidriču, s katerim ga je počastila delegacija stranke Socialnih demokratov na čelu z njeno predsednico. V tej stranki se tudi radi razglašajo za “ponosne naslednike” zveze komunistov. Da ne govorimo o stranki Levica, kjer je slavljenje komunizma v njegovih najrazličnejših pojavnih oblikah tako rekoč sestavni del njene identitete. In temu sledijo številni mnenjski voditelji. Tako lahko vidimo komunistične simbole in parole skoraj na vsaki malce večji levičarski manifestaciji.
Vendar pri vsem tem ne gre samo za retoriko, ampak predvsem za obnašanje. Vemo, da so si prakse levih in desnih ekstremistov zelo podobne. O tem priča zgodovina fašizma, nacizma in komunizma. In t. i. petkov politkolesariat nam je v času svojega obstoja manifestiral širok nabor tovrstnih praks, od groženj, zmerjanja, osebnega nadlegovanja, mazaških akcij do “markiranja” stavb političnih strank. In njihova agresivnost se iz tedna v teden samo še stopnjuje.
Nekateri tovrstno početje opravičujejo, češ da gre samo za reakcijo na nestrpno obnašanje vlade, kot ogorčenje nad krivicami, ki jih ta povzroča. A kakšnih krivic naj bi bili deležni privilegirani sinovi in hčere rdeče nomenklature? V resnici je agresivnost do “razrednih sovražnikov” vgrajena v samo jedro komunistične ideologije; v 20. stoletju pa je postala sistemska karakteristika povsod tam, kjer so komunisti prišli na oblast. In tudi po kolapsu režima, ki se je utemeljeval na tej ideologiji, se v formi mentis njegovih podpornikov ni kaj dosti spremenilo. Tisti, ki je njihov sovražnik, ni to zaradi tega, kar počne, ampak zaradi tega, kar predstavlja. Vsaka oblast, ki ni iz njihovih vrst, je tako sovražna oblast, neodvisno od tega, kakšni politični usmeritvi sledi in kakšne ukrepe sprejema.
